Baba Zmešana

Dragi Dedek Mraz ...

2011-12-31T00:16:00.000Z

... najprej, prosim ne huduj se name, ker tale seznam takole za las lovi skrajni rok za oddajo. Tako popolnoma in vseobsegajoče sem se potopila v asistiranje tebi pri zavijanju daril, da sem pozabila gledati na uro, ehm, koledar. Sem že pomislila, da ti letos ne bi pisala, pa so me povprašali, zakaj je blog tako zaprašen, in sem morala obljubiti, da še letos napišem kaj novega. Sploh pa je tole pismo tradicionalno. ("You have to have traditions. They're traditional.")

No, pa dajva. Najprej, moji boljši polovici želim elegantne GUI-je, ubogljive simulatorje in čim manj pisanja dokumentacije. Tudi čim manj tečno babo. Pa da bi med vsem poglabljanjem v drobovje programovja, izobraževalnimi napori in pobijanjem raznorodne igričarske živadi uspel tudi kdaj spati.

Mačketi prosim prinesi zalogo toplih radiatorjev in Royal Canina, pa naredi nekaj v zvezi z vrabci, ki jo izzivajo s preleti pred njenim oknom. Vaderju igrače, ki se ne zataknejo na drevesih, in v njegovem imenu hudo kazen vsem metalcem petard. Helgi resnično in najmočneje želim, da se v novem letu ne bi tako pogosto kvarila. Resresres želim. Močno, najmočneje. Željam se pridružuje moja shirana denarnica.

Mojim swingoplesočim norcem in noricam prinesi čist' hude nove korake, drzne skoke, ki brez izjeme zgrešijo luster v SEM-u, in nezgrešene pavze.

Moje najdražje dečve naj pod jelko najdejo nekaj, kar vsaj približno spominja na redno službo, pa še paket prostega časa z nalepko "za kave in piva z Eno".

Geekovskim živalim želim divje XP-je in PSR-je, nabor poljehodcev in drugih maljone vrednih hudičevih podobic na MTG draftih, zraven pa dodaj še nekaj socialnemu življenju podobnega. Tako malo za hec.

Sodelavcem prinesi pridne stranke, čim manj stresanja s strani stresa, pa čim več zvokov parnika iz naše predsobe. Oni že vejo, kaj pomeni.

Pa meni? Uredi prosim, da bom spet tista punca z rožo v laseh, ki je vsak torek na swingu. Pa ko rečem punca, mislim resno. Gubam se v 2012 elegantno izogniva, OK? Aja, pa ponija hočem.

LP in hvala,
Ena

Swing na zaslonu je boljši od swinga ne sploh ...

2011-08-18T18:11:00.000+01:00

Slika: Swingcopation

... in ker sem zadnje mesece totalna lenoba in se ne spravim plesat, hkrati pa težim in jadikujem, da pogrešam swing, buljim v swing videe.

Še vedno je moj najljubši legendarni posnetek iz filma Hellzapoppin, na katerem so davnega leta 1983 plesali Whitey's Lindy Hoppers. Nekateri pravijo, da v tem videu najdemo tudi prvi posnetek rap glasbe (to je tisto na začetku), predvsem pa najdemo čisto odbite in noro natrenirane plesalce. Izbuljite oči še vi.

Ja, včasih so znali. To pa ne pomeni, da ne znajo tudi danes. Naslednja sta Dax Hock in Alice Mei, ki sta bila tudi pri nas. Tole je ista zvrst swinga, lindy hop, efekt pa je precej drugačen.

Imamo krompir, da sta nas pred nekaj leti v malo Slovenijo prišla učit taka frajerja, ane? Malo kasneje sta prišla pa Steve Garrett in Heidi Salerno, ki sta postavila svetovni rekord v največ balboa obratih v eni minuti. To pomeni, da sta hitra. Zelo, zelo, zelo hitra.

Da pa se malo odpočijemo, za konec še en simpatičen Spiderman, ki ga plešeta Orion Hall in Colleen Vernon. Teh dveh pa ne poznam. Še. :)

Ja, bo treba obrisati prah s plesnih čevljev. Že gledam na Swingkidse, kdaj in kje se pleše.

Druga sezona Game of Thrones

2011-08-15T10:59:00.004+01:00

Slika: Morano

Madoniš, daleč smo prilezli. Prva sezona je davno mimo, tako da jo lahko zdaj gledate tudi tisti stoiki, ki "boste počakali in potem gledali vse dele jada jada bla bla." Medtem smo tahudi fanatiki že do grla v drugi. Ne, ne, nič še ni na HBO, 25. julija so začeli snemati in to nameravajo početi do decembra. Spopad kraljev bo na naše zaslone udaril aprila (ali prej, odvisno komu verjamemo), kot je tudi ekranizacija prve knjige, in, ja, naslov serije je še vedno Game of Thrones, čeprav bomo gledali dogodke iz A Clash of Kings oz. Spopada kraljev. Nekdo v oddelku za branding je bil pred dobrim letom hudo pesimističen glede možnosti prihodnjih sezon. :)

Pozor, SPOJLERJI in drugi avtodeli:

Spopad kraljev nam bo postregel z novimi liki, špricala bo kri, rasli bodo zmaji in sploh bo nadvse prisrčno. Zdaj smo v tistem meni najslajšem obdobju, ko George objavlja silno zamotane namige glede izbranih igralcev, psihofanatiki ji pogruntamo v povprečno 2.76 sekundah in potem poskakujemo, negodujemo in se sprašujemo o igralcih, manjših spremembah zgodbe in še čem. Jaz sem seveda že polna mnenj, takih in drugačnih, in nekam jih je treba izliti. Recept vsebuje 500 dek plonkanja z Winter is Coming, 4 dl jamranja in 4 dl navdušenega cviljenja. Pečico ogrej na 200 stopinj in peci kakšen teden, dva. Prebavljivost ni preveč pomembna.

Top 3 Game of Thrones II novosti

1. Roy Dotrice kot Hallyne
Juhej in hura, gospod Dotrice, ki je tako genialno upodobil vseh žnilijon likov v prvih treh zvočnih zapisih (audiobook) Pesmi ledu in ognja, se bo v drugi sezoni le prikazal na naših zaslonih kot ne le malce moteni in za zgodbo zelo pomembni pyromancer (kako se že to prevede?) Hallyne. Vlogi v prvi sezoni se je moral odreči zaradi zdravstvenih razlogov, toda izvrstni igralec, ki je tudi Martinov dober prijatelj, nam bo zdaj Westeros slikal tudi s stasom, ne le z glasom.

2. Ben Crompton bo Dolorous Edd Tollet
Moj najnajnajljubši stranski lik je dobil obraz, in ta obraz je videti zelo podobno tistemu, ki ga je ob branju slikala moja domišljija. Že od časa pred začetkom snemanja prve sezone sem nemalo trepetala, da mi bodo tega simpatičnega Oslička ukinili. Saj veste, kako je, stric Martin napiše knjigo, ki je ni mogoče spraviti na platno, David in Dan pa se lotita prav tega. Nekaj likov je treba porezati. Takšni, kot je Edd, imajo kar solidne možnosti za to, da bi jih črtali. To bi bilo tragično, dragi moji, nadvse tragično. Edd je namreč primer comic relief lika, eden tistih, ki že pri branju deluje nekam televizijsko. Zdaj se lahko umirim, hudovala se bom le še, če bodo iz scenarija rezali katerokoli od njegovih izjav.

3. Morda Game of Thrones pride v naše loge
Tale bi bila takooo zelo na vrhu mojega seznama, če bi bila že potrjena. Obstaja namreč možnost, da bodo drugo sezono snemali tudi na Hrvaškem. Obeta se nekaj novih obmorskih lokacij, stric Martin pa je kot potencialne omenil Dubrovnik in Split. Baje si je ekipa tudi ogledovala lokacije na Hrvaškem. Dragi vsi, če tole uspe, se barvam nazaj na naravno barvo, pakiram kufre in se javljam za statistko. Lahko tudi nosim vodo igralcem. Čistim prikolice. Sprehajam cucke, erm, krvovolke. Ni da ni.

Flop 3 Game of Thrones II novosti

1. Yara? Resno?
Nekomu se je zazdelo, da ime Asha (Greyjoy) zveni preveč podobno imenu Osha (divja teta). Zato so našo Asho preimenovali v Yaro. Zveni kot piratska papiga, ne pa kapitanka, hči poglavarja Železnih otokov in vsesplošna osom bojevnica. Argument o preveč podobnih imenih je že sam po sebi patetičen. Ubogi gledalci, ki niso brali knjig, se verjetno že tako lomijo med številnimi Lannisterji, A-Targi (Aerys, Aegon, Aemon idr.) in še čem, ena Asha/Osha jih ne bo spravila čez rob obupa. Sploh ker je Osha, katere imena v prvi sezoni po mojem nismo slišali niti enkrat, pri Starkih, Asha pa se potika po čisto drugih koncih. Če pa so že morali zamenjati, bi lahko vsaj izbrali nekaj, kar zveni podobno dostojanstveno kot druga imena s tistih koncev (Theon, Balon, Victarion, Aeron, Urrigon, Alannys ... Yara?). Mimosunek sezone, če mene vprašate.

2. Alton Lannister je ... kdo?
Letos so se očitno odločili, da bodo krepko zmedli bralce Pesmi ledu in ognja. Izvedeli smo, da bo Karl Davies igral Altona Lannisterja. Nakar smo se kolektivno zasekirali nad lastnim geek credom, saj se ob imenu v naših glavah ni pojavila točka na rodoslovnem drevesu, nekaj pomembnejših dejstev o liku in vsaj dva najljubša citata. Nakar smo googlali. In jadikovali. In dojeli, da Altona v knjigah ni. Za trenutek smo si oddahnili, nato pa začeli brbotati in se peniti. Koga so črtali, koliko likov združili v tega strica, kaj je njegova funkcija in zakaj nam nočejo povedati? Zdaj smo nesrečni in obstaja verjetnost, da bomo naglas tulili, če nam ne povedo kaj več.

3. Samo 10 delov v sezoni
Tole vemo že od lani, pa še vedno se nisem sprijaznila. Tako kot prva bo tudi druga sezona sestavljena iz samo desetih delov. Po zgodbi Spopada kraljev sodeč, to pomeni precej rezanja, krajšanja in poenostavljanja, kar prinese nekaj jamranja in negodovanja z moje strani. Še večji hec bo Vihra mečev, ki je tako dolga, da so jo v določenih izdajah razdelili na dve knjigi (kar je odličen argument, ko ti pravijo, da bo Martin vsakemu podpisal samo eno knjigo - neseš Vihro in dobiš dva podpisa). Predvidevam in upam, da bodo v tretji sezoni pokrili samo del tretje knjige. Na ta način gledalci dobijo več vsebine, striček Martin pa ima še eno leto prednosti, da konča knjige, preden ga serija ujame. Upanje umre zadnje. :)

Takle 'mamo, torej. Do aprila bo še veliko novega (stiskamo pesti, da kaj hrvaškega). Najbolj me zanima, kdo bo upodobil Ygritte, kam bodo stlačili Bryndena Tully-ja, zvanega Blackfish, in kako bodo videti krvovolki ter odraščajoči zmaji. Eh, saj je samo še osem mesecev do začetka.

Povratek, kot ponavadi

2011-08-01T17:58:00.000+01:00

To ni to. Foto: Honey Pie!

Dragi vsi trije redni bralci mojega bloga, nisem se stopila, name še ni padla kakšna omembe vredna stavba, nisem še vrgla puške v koruzo. Samo za nekaj mesecev sem jo pustila v zaprašeni omari. Ampak zdaj je spet tu in strelja, čeprav morda ne čisto naravnost, pa kdo bi ji zameril. Od aprila se je bratila s prašnimi delci in morda kakšnim zdolgočasenim moljem.

Vmes je bilo pa pestro, o ja. The Wicked Witch of the Web se predvsem ukvarja s svojo službo (delamo internete!), pa s svojimi fantazijskimi obsesijami (ASOIAFanatic!) in zapravljanjem časa ter denarja (DDO, MTG, MC, kraticakraticakratica!):

OMGGRRM! Foto: Shada, t3h 933k 5qu4d

Zadnje čase nadpovprečno produciram,
integriram in planiram,
se vsaj malo samoorganiziram,
si na vsake kvatre aplavdiram,
ob pogledu na to-do listo travmiram,
se tozadevno tjavendan sekiram,
šokantne bukle prebiram,
se z osom ljudmi fotografiram
(in ob tem čisto malo blamiram),
svoje characterje po igrah šofiram,
z njimi redno in dramatično umiram,
včasih za hec tudi poetiziram.
Svojih Analyticsov več ne odpiram,
ker teh rezultatov ne podpiram,
zato zdaj na vas apeliram,
da mi težite, naj še kaj ... no ja, napišem. :)

14:03 x maljon = gledanje snikpika Game of Thrones

2011-04-04T19:14:00.002+01:00

A ste že gledali? A še niste? A ne boste? A boste zdržali?

Ježešna, kako nas HBO crklja z objavljanjem materiala iz prihajajoče nadserije Game of Thrones. Včeraj je luč sveta ugledalo 14.03 minute prvega dela, ki bo moj (in vaš, upam) TV zaslon zapolnila 18. aprila. Prvihštirinajstinšemalominutserijepomojinajljubšifantazijskiknjigikipresegažanrskapričakovanja. Oježešmarija.

Foto: HBO

Me je bilo malo strah, da bom razočarana. Knjiga A Game of Thrones je namreč globoka, obsežna in dodelana zgodba, ki je del dolge in še nastajajoče knjižne serije A Song of Ice and Fire izpod peresa mojstra Georgea R.R. Martina (naj mu bogovi dajo dolgo življenje, še tri knjige čakamo). Fantazija tu ni cenenega tipa, ki bi odbila bolj splošno naravnanega gledalca ali bralca, pa tudi zapriseženega ljubitelja žanra. (Sem ne štejemo redkih pacientov, ki kljub ljubezni do kakovosti že nekaj mesecev čisto zadovoljno beremo Goodkinda. Vsak ima svoje Slovenske novice.) Največja hvala gre n-dimenzionalnim likom, kompleksni zgodbi, za katero so leta premisleka (konkretno, 7 let za eno buklo, pa še nekaj mesecev bo) in epskih razsežnostim zgodbe. Zdaj jo, ker hec mora bit, tlačijo na male ekrane.

In tu je kleč. Se bodo ljubitelji knjige odzvali negativno? Bodo raztrgali serijo in se nato trudili kolektivno pozabiti, da je kdaj obstajala? Močno dvomim. Ker je vsaj začetek videti zvest knjigi, pa ne le v izbiri igralcev in besedilu dialogov, pač pa v nečem drugem. Ujeli so isti občutek. Vsaj za slabih petnajst minut so nas preselili na sever Westerosa in celo stvar naredili karseda verjetno, plastično, pravo. Zalogaj je kar zahteven, saj je ravno prolog in Branovo poglavje za tiste, ki jim fantazijski pristop ni blizu, malo preveč ekstremen, nadnaraven in, hja, televizijski. Mogoče bo koga od ne-fantazijsko-navdušenih gledalcev res odbil. Poznavalcev in ljubiteljev knjige pa po mojem mnenju ne. Hudiča, saj imamo vsi po vrsti zadevščino že mnogo ur na ponovnem predvajanju.

Sicer pa, kaj besedičim, poglejte in ocenite sami. Tokrat ne bom tlačila videa v vsebino, saj si zasluži celoten zaslon vašega računala.

Vse mi je všeč, samo sneg ne. Nasprejan je videti. Snemali so na Severnem Irskem pred pravo zimo, kaj jim je pa drugega ostalo.
Sem hotela biti še malo pametna, pa me je nekdo prehitel. Taisti nekdo je, kot še nekateri kritiki in pisci, dobil prvih šest epizod na vpogled. Moja fovšija ne pozna meja. :)

Twestival Ljubljana - danes!

2011-03-24T11:27:00.003Z

Zakaj ni nobenih novih novcatih umotvorov Babe Zmešane na temle tukajle blogu? Ker svojo energijo in tekstovne blodnje trenutno usmerjam v blog Twestivala Ljubljana.

Kot že dvakrat prej, je danes na vrsti dober žur za dober namen. Z nami bodo muzičari in komiki, piškoti in druge čudovitosti, namen Twestivala pa je pomagati mladim borcem proti raku pod okriljem ustanove Mali Vitez.

Twestivale v mestih po vsem svetu na isti dan organiziramo prostovoljci, ki smo se zbrali s pomočjo Twitterja. To pa nikakor ne pomeni, da je namenjen samo tviterašem. Vabljeni ste prav vsi, ki imate radi dobro muziko, vam bi prav prišlo kaj več smeha in bi radi malo počvekali z zanimivimi ljudmi, zraven pa še naredili nekaj dobrega za otroke in mladostnike, ki so preboleli raka.

Več informacij na uradnem blogu Twestivala Ljubljana, večinoma izpod mojega peresa, ohoho in ahaha.

Pofočkate se lahko tudi v Facebook dogodku (povabite še koga!), predvsem pa se vidimo ob sedmih na Gradu!

Zima prihaja ali kako je HBO poskrbel, da lahko nekaj dni zvezno visim na internetih

2011-03-16T18:26:00.005Z

O seriji Game of Thrones, ki prihaja na HBO, sem že pisala. Veledatum 18. april, ko bo prvi kader pokukal tudi iz mojega televizijskega zaslona, se hrumoma približuje in HBO-jevci so že davno nagruntali, da lahko zanimanje, ki s(m)o ga navdušenci nad knjižno serijo A Song of Ice and Fire na spletu ustvarjali že mesece in leta nazaj, izkoristijo za promocijo. Če smo lani kot prestradani psi pograbili vsak drobec informacije, ga secirali v neštetih komentarjih na Winter is Coming in drugih kotičkih internetov, ter iz njega izvlekli vse, kar se je dalo, nas zdaj HBO zasipava s toliko materiala, da ga komaj še uspemo stlačiti v svoj urnik.

V zadnjih dneh se je pojavil nebroj videov, med njimi featurettes in teaserji (obohpomagaj, spoštovana profesorica jezikovne kulture me bo izsledila in ugonobila). Pa dajmo en dražilec semle, za boljši občutek:

Najbolj simpatični so seveda pamži. Ustvarjalcem serije je uspelo najti prave bisere, ki bodo sposobni odigrati kompleksne vloge, kot si jih je zamislil striček Martin. Mala Maisie Williams bo kot Arya zagotovo velik favorit občinstva:

No, takihle predstavitev posameznih likov sem danes naštela dvanajst. Zraven pa še tri predstavitve družin, pa prikolice, dražilci, zakulisja in sploh. Pa še niti približno ni konec. Likov, lokacij in vizualnih pojedin je nepredstavljivo veliko. Ko je George R.R. Martin pisal knjigo, po kateri nastaja serija, se je namreč ravno dovolj naveličal pisanja za televizijo, kjer ti za grandiozno bitko dodelijo budget za petnajst statistov in enega ponija. Zato je šel na veliko. Zdaj pa to fantastično štorijo tlačijo na televizijo. Hec mora biti.

Še ena Game of Thrones zadevščina me je zadnje čase zaintrigirala. HBO je na svetlo spravil spletno igro The Maester's Path. Že samo to, kako so jo uvedli na trg, je genialno. Blogerjem, ki pišejo o seriji, so poslali pakete, v njih pa čudovite skrinjice z dišavami, ki so predstavljale uganko. Seveda je novica romala naravnost na internete. Potem pa smo priložnost za reševanje uganke dobili tudi navadni smrtniki. Pri reševanju njene spletne različice smo morali uporabiti ugotovitve in slike, ki so jih objavli srečni izbranci. Zdaj vsak teden dobim novo uganko. Vsaka je čisto drugačna in prav dostojno kravžlja možgane, ko jo rešim, pa vidim čisto nov, še neobjavljen delček serije. Priporočam. Bo pa verjetno koristno, da prej vzamete v roke izvod A Game of Thrones, da ne boste preveč izgubljeni v vesolju, erm, Westerosu.

Uf, pa še nekaj. ADWD bo bojda 12. julija na policah, za tiste, ki ste nameravali javkati. O točnosti tokratne najave sprejemam stave. :)http://itsh.bo/hxMdrY

Torta za amaterje

2011-02-05T18:59:00.002Z

Nisem Huferka, najbrž nikoli ne bom Huferka in ni mi treba poskušati biti Huferka, ker se lahko preprosto povabim na prehranjevanje k Huferki. Takole, ko smo tole spravili na svetlo, pa lahko začnemo. Danes vam ponujam recept za najbolj ajnfoh torto, pri kateri ne more zgrešiti še tak kulinarično izzvan primerek. Recept se pečici ogne v velikem loku, kar je fino za tiste z afiniteto do spontanega samovžiga (khmSajleskhm), večina priprave pa zajema odpiranje embalaž in mešanje. Podobno kot v peskovniku v vrtcu. Rezultat je fini in z njim lahko celo impresionirate kulinarično izzvane kolege, pretirano navdušene mame ali slabovidne tete. Lahko se pa samo zažrete, za razliko od nekaterih, ki smo trenutno spet rahlo na dieti.

All your base are ... cookies.
Torte se lotimo tako, da najprej pripravimo podlago. Pečenju se elegantno izognemo, saj smo zanj prelepi, preleni in morda tudi preštorasti. Podlago naredimo iz piškotov Grancereale Croccante znamke Mulino Bianco. Potrebovali boste vsaj en paket za okrogel pekač premera približno 25 cm. Za večje pekače je bolje uporabiti paket in pol piškotov.

Hulk smash puny cookies
Najbolj zabaven del priprave je zagotovo drobljenje piškotov. Da se izognemo vsesplošni katastrofi v kuhinji, piškote stresemo v trpežno vrečko za živila, še bolje pa v kar dve vrečki eno čez drugo. Vrečko z vrečko s piškoti lahko še zavijemo v kuhinjsko krpo in postavimo na desko, pod katero se splača zložiti še eno krpo. Zakaj vsa ta amortizacija? Ker bomo zdaj udrihali po zadevščini s tavel'kim kladivom! Najboljše je kladivo za zrezke, po možnosti leseno brez nazobčane ali rebraste kovinske ploščice. Pa tudi s ploščico gre. Veselo mlatimo po piškotju, dokler vsaka hrustljava kroglica ne ostane sama samcata v morju svojih sestric.
Zdaj v kozici stopimo nekaj masla. Recimo polovico zavojčka, je pa to stvar občutka in vsesplošne ljubezni do kalorij. Pazimo, da masla ne pregrejemo, ampak samo nežno prepričamo, da je tekoče stanje pravo zanj. Maslo vmešamo v zdrobljene piškote, da dobijo sijaj in se rahlo lepijo. Piškotne drobtine z maslom zdaj stresemo v pekač (najboljši je teflonski s snemljivim obodom) in rahlo pritisnemo ob dno. Pekač postavimo v hladilnik.

Puddi puddi
Čas je za tehnološko najzahtevnejši in najbolj tvegan del postopka. Pripravite zaščitno opremo, osvežite oporoke in ... skuhajte puding. Kako? Točno tako, kot piše na vrečki. Za pekač premera 25 cm ali več predlagam uporabo dveh vrečk pudinga. Če je čokoladni, ga lahko popravite tako, da puding-prahu dodate kakšno žlico kakava v prahu.

Transcake, Assemble!
Čas je, da kvazitorto vržemo skupaj. Piškotasto podlago vzamemo iz hladilnika (predvidevam, da se je pri pudingu kaj zapletlo, ali pa da vas je vmes klicala mama/teta/priležnica, kar pomeni, da je imela zadeva na voljo dovolj časa za ohlajanje). Potresemo jo z odcejenimi višnjami iz kompota (kupite seveda razkoščičene, Naturetine so vredne svojega denarja). Višnjam lahko dodamo tudi tik pred zdajci narezano banano.

Čez sadje enakomerno polijemo še vroč puding. Pri tem se skušamo ne poškodovati. Elegantno je takrat prepričati boljšo polovico ali naključnega mimoidočega, da vam priskoči na pomoč. Eden od vaju počasi zliva puding na podlago s sadjem, drugi pa obrača pekač. Običajno površine ni treba popravljati s paletnim nožem. Splošno pravilo je, ne prčkaj, ker bo samo še slabše.

Če se želite hecati z dekoracijo (meni je bilo žal, ker se je smetana prehitro onesvestila), lahko še vročo torto okrasite z mrvicami ali konfeti. Nato jo čaka vsaj ura, če ne dve, v hladilniku. Razne smetane ali beljaki pridejo na vrsto po ekskurziji na hladno. Torto osvobodite iz okovov previdno in počasi, običajno je treba ob obodu zarezati z nožem in ga nato razkleniti.
Od kvazitorte ne pričakujte omedlevic in vzdihov katarze, je pa čisto fin hrustljavo-kremast posladek. Puding lahko zamenjate s kremo iz jogurta in želatine, s katero pa je že malce več dela. Za domovino s kalorijami naprej, pa dober tek.

Anti-ekološki vpliv podmladka

2011-01-28T21:44:00.001Z

Zadnje čase ne mine dan, da kdo, ki ga poznam, ne spravi na svet potomca. Vsi avtorji prihodnje generacije, načeloma veste, kdo ste (vsaj upam, da ste opazili, da ste nenadoma nekam starševsko opredeljeni), še enkrat prav prisrčno čestitam.

In ker se ljudje rojevajo na levi in desni, se tudi med kosilom v službi začne kakšna otroško obarvana debata. Recimo taka, čisto moška, z začetkom nikjer drugje kot pri jeklenih konjičkih. Pa pravi J. mlajši (brat, to je) starejšemu, da bi si mogoče omislil karavana. Starejši na to odvrne, da morda res, ko bi le vedel, kaj za vraga naj s karavanom počne. Pa mlajši vehementno začne, da bo za karavana prišel čas, ko bo čas tudi za ... (V tem trenutku ga J. starejši pogleda s pogledom, ki pravi, bratec, ne pozabi, kdo ima ultračrn pas v karateju, in glas J. mlajšega se opazno stiša.)

Navrže pa, da je res neka žlahtnica ob pričakovanju potomstva majhen avto zamenjala za neko bemflasto kravo, ki jo parkiraš čez najmanj dva boksa po dolžini. Tomaž, sicer vnet zagovornik bemflastih krav in druge tovrstne živadi, pripomni, da ne ve, zakaj si ljudje ob pričakovanju otrok sploh kupujejo večje avtomobile, saj voziček pa ja stlačiš v vsak prtljažnik. Seveda vzrojim, da vozička pa ja sploh ne stlačiš v majhen prtljažnik, ker smo Helgo nekaj deset minut posiljevali z eno manjših kočij za pamže, pa se zakoni fizike kar nekako niso hoteli ukloniti našim zahtevam. Ugotavljamo, da pravzaprav res, bivša sošolka tudi, pa Jožetov brat in njegova, pa od sosedove znanke sestra pozna tipa, katerega kanarčka je nekoč požrla mačka ženske, ki je prav tako morala zamenjati avto zaradi vozička in tako nadalj inu v nedogled.

Ergo, zaradi potomstva si ljudje omislijo večje avtomobile. Kot strela z jasnega useka Tomaževa modra ugotovitev: otroci imajo izredno negativen vpliv na ekologijo. Nekaj bo očitno treba ukreniti. Predlagam ekološke subvencije za kondome.

Igra prestolov pride k nam spomladi

2011-01-12T19:11:00.000Z

Ja, saj. Nekaj pač moramo početi medtem, ko čakamo, da nas zmaji povabijo na ples. Zakaj take nostradamuozne izjave? Govorim o HBO-jevi seriji Game of Thrones, posneti po najboljši fantazijski knjižni seriji, ki sem jo kdajkoli brala, A Song of Ice and Fire. Zagrešil jo je Božiček geekovskega sveta, George R.R. Martin. Knjige, zaenkrat so izdane štiri, peto (A Dance with Dragons) čakamo že mnoooga leta, so presežek kanonov žanra in odlična vstopna droga za vse, ki mislite, da ne marate fantazijskih zadevščin.

Foto: Helen Sloan (HBO)

Ker pa nekateri raje gledate kot berete, nastaja tudi TV serija. Vsebine je namreč čisto preveč za film, pa tudi čisto preveč umazana je, bi lahko rekli. Striček George ne ovinkari, ko šprica kri, pa tudi, ko gre za nadaljevanje vrste, nima dlake na jeziku a.k.a. peresu a.k.a. tipkovnici. (Skratka, nima dlake. Razen na bradi. Pa najbrž še kje.) Tudi zaradi teh ne ravno holywoodsko poštirkanih elementov zgodbe so se avtor in glavna producenta odločili za HBO. HBO si upa, pravijo.

Celo prvo sezono so že posneli. Snemanje je potekalo na Severnem Irskem in na Malti, v zasedbi epskih razsežnosti pa najdemo stare mačke, kot sta Sean Bean (Eddard) in Peter Dinklage (Tyrion), pa nove in obetavne primerke, kot sta Emilia Clarke (Daenerys) in Kit Harington (Jon).

Nisem prva, ki bo zapisala, da se še ni zgodilo, da bi serija požela toliko navdušenja, še preden smo uzrli prvi kader. Pokazala se je polna moč internetov, kjer fanatiki, kot sem jaz, že nekaj let vdano špekuliramo, teoretiziramo, komentiramo in se živciramo o knjigah in seriji, o kateri se je začelo šušljati že davnega leta 2007. Lahko si predstavljate, da nam nič ne uide. HBO je že napovedal premiero serije, ki bo 17. aprila. Nekatere evropske postaje bodo sledile že 18. In ker nam HBO Adria ni prišla trkat na vrata z datumom premiere, se je spletna detektivka the_rabbit01 lotila preiskave. Pravijo, da bo premiera spomladi, datuma pa še niso razkrili. Jutri jim bomo po vsej verjetnosti spet težili. :)

Za tiste, ki ste knjige prebrali, sicer pa živite pod skalo, nekaj uporabnih povezav:

Winter is Coming - teh blog za vse informacije v zvezi s serijo. Pišeta ga dva Američana in en Slovenec, opapa, čeprav rahlo dislociran. Kliknite in poglejte število komentarjev pri posamezni objavi. Hitro vam bo jasno, da se na WiC dogaja na polno.
Utrip na internetih so kmalu začutili tudi na HBO in poleg predstavitvene strani serije je zaživel produkcijski dnevnik Making Game of Thrones. Definitivno vreden ogleda (in uporaben za krajo, ehm, citiranje fotografskega materiala).
Moje najljubše mesto za zabijanje časa ob branju divjih teorij o knjigah je Tower of the Hand, še eno spletišče, ki postreže z marsikatero svežo informacijo, pa je forum Westeros.
Ne pozabimo na blog mojstra Božička osebno - GRRM-ov Not a Blog. Namigi, novice o napredovanju knjige in ameriški nogomet. Slednjega malce preveč.

Pa tisti, ki še niste prebrali knjig? Marš v knjižnico ali knjigarno! :)

Za vse skupaj, da se malo navdušite, pa še tale čudoviti predogled:

Gaga, preden je zagagala

2011-01-09T14:48:00.001Z

Sem se odločila, da je danes dan za trivialnosti. Tiste najbolj popaste in drugačne od mojih siceršnjih, ehm, globočin in ... ja, nakladam. Ampak tole bomo sklofali in spravili na internete, ker je zanimivo. Namreč, že nekajkrat sem se znašla v presenetljivi vlogi zagovornice nikogar drugega kot Lady Gaga. Jezesna, no, nehajte klikati tisti X na zavihku brskalnika in počakajte, da povem do konca.

Če mislite, da bom ploskala njeni silni originalnosti, vnebovpijoči kreativnosti in sposobnosti šokiranja, pozabite. V mojih očeh kvečjemu zelo učinkovito uporablja preizkušene taktike, s katerimi so se nam prodajali že Marilyn Manson, pa nenazadnje tudi striček Elton s svojimi stilskimi izbruhi (slednji sicer ni pozabil na zavidanja vredno kompozicijo in več kot solidno vokalno izvedbo). Ne. Trdim, da je Gaga izjemna pevka.

Zdaj se lahko začnete zgražati. Lahko pa pogledate tale video:

No, saj. Zna, pa noče. Oziroma, rekli bi, da je punca zavohala denar in avtorske skladbe zamenjala za strategijo šoka. Legitimna izbira, ki pa jo nekateri obžalujemo. Raje bi poslušali Stefani kot pa gledali Gago. Gospa na koncu videa pravi, naj se Norah Jones pazi konkurence. Mislim, da lahko Norah povsem mirno spi, Stefani je zagagala in dvomim, da se bo kdaj vrnila na stara pota. Navsezadnje, denarja ni nikoli preveč. Je pa lahko preveč vsega drugega, z izjemo talenta in dobrega okusa.

Ironija je, da drugi znajo vzeti njene hite in iz njih izvleči tisto lepoto in čistost, ki je pri sami Gagi ne najdem več. In če zna majhna punčka, sem prepričana, da zna tudi Stefani.

Mimogrede, deklica je članica zbora PS22, ki je prava spletna senzacija. Med drugim so dobili tudi nagrado Webby 2010. Nanje sem naletela prek Hadove objave o viralnih videih.

But I digress. Gaga je zagagala, spoštujem pa njene pevske sposobnosti. Zanima me, kaj se bo zgodilo, ko ji bo zmanjkalo idej, oziroma ko bo v množicah zmanjkalo zanimanja zanje. Bo pobasala denar in šla reševat deževni pragozd? Bo sedla za klavir in se borila z razvpito podobo, ki jo je tako intenzivno gradila? Bo pristala na kabelski televiziji in prodajala topšopaste izdelke kot še ena obnucana pop zvezdnica? Pričakujem tretje, priporočam prvo in upam na drugo.

Dragi Dedek Mraz!

2010-12-22T18:46:00.001Z

Avtor: dimpoart

Lani si bil res car in si ujel tudi moje bolj subtilne namige. Pod jelko so se čudežno pojavile številne zadeve, med njimi služba, gospod boljša polovica (sicer ni čisto kot sva se zmenila, torej idealni moški, ampak vsaj misli, da je), rešitve zoprnij za moje najdražjejše (razna stanovanja, diplome in službe) in podobno. Skratka, dokazal si, da si ultimativno kul (tisti bolj bistri bi na to sklepali že po tvojem imenu, jaz pa sem le s FDV-ja).

Sem se pa naučila, s tabo ni heca. Malce sem pokomentirala Reneja in, opa, je smrt storil. Zato na tem mestu poudarjam, da je Helga super in hvala in sploh nič slabega. Sploh. OK?

Torej, s čim te bom sekirala letos?

Več časa za vse bedarije, ki se mi pletejo po glavi: Sem razmišljala, kako bi se tega lotila. Podaljšati dan na 32 ur se sicer sliši fino, ampak predraga ablast bi zagotovo našla način, da bi delovnik raztegnila na kakšnih 16, pa smo spet tam. Imam torej boljši predlog. Bashi je na enem #cevapimeetu (srečanju geekov z namenom žretja čevapčičev in, erm, interakcije) modro ugotovil, da če nas je stvarstvo že obremenilo z grozodejstvom, zvanim ponedeljek, si človeštvo zasluži vsaj še posobotek. Dan med soboto in nedeljo, ki je seveda dela prost. Bo šlo? Čakam na objavo v Uradnem listu.
Prosim za eliminacijo grozilcev, težilcev in polenopodnogemetalcev tega sveta, oziroma njihovo transformacijo v kaj bolj prijaznega in obstoja vrednega. Recimo vrtno pohištvo. Postati bel plastičen stol z režami na naslonjalu bi bil obsežen osebnostni napredek za večino omenjenih.
Za sodelavce jeklene živce (za prenašanje mene in morda še kakšnih primerkov iz prejšnje točke), za prijatelje teleportacijske naprave v obliki ročnih ur (samo tako se bomo uspeli dobiti na kakšnem pivu), za gospoda boljšo polovico izpite na faksu v obliki RPG-jev (povprečje bi nenadoma poskočilo na maljon), za starše avtomatični zgražalnik nad potomko (kar naenkrat bodo imeli ogromno časa), za moje geeke iz vseh kategorij čiste (natural) dvajsetice v življenju in DnD-ju (kaj je že razlika med obema?), za gospo mačko mehke, sveže oprane puloverje za puščanje dlak, za gospoda psa pa čim manj petard.
Ponija bi tudi. Lahko je čisto majčken.

Predvsem pa, dragi Dedek Mraz, upam, da ti Božiček prinese kaj lepega. Ni ga čez lojalno konkurenco.

WikiLeaks Cablegate za telebane :)

2010-12-05T09:34:00.000Z

Če ste v zadnjih dneh ignorirali internete in/ali se preselili pod skalo, mogoče še ne veste, da se dogaja internacionalni bruhaha glede projekta WikiLeaks. Na kratko, uspelo jim je izbrskati 251.287 tajnih sporočil ameriških ambasad, v katerih se najde marsikaj, ob čemer boste dvignili obrv, izpljunili požirek kave (pazite na svoj računalnik) ali pa ustrezno poživinili.

Svoboda govora ni hec, kot bi lahko kdo omenil tako silam politične oblasti, ki se na vse kriplje borijo proti objavi omenjenih sporočil, kot tudi vsem dobro znanim podjetjem, ki so klecnila pod pritiskom. Tako je zabredel Amazon, ki je spletno stran umaknil s svojih strežnikov, rekoč, da se ne sklada z njihovimi pogoji uporabe. Pridružuje se mu PayPal, ki se je ustrašil podpiranja donacij za organizacijo WikiLeaks (če ne drugega, za sodne stroške, ki si jih obeta ustanovitelj Julian Assange).

Sporočila oziroma "kable" se še vedno najde na internetih, predvsem zaradi sodelovanja posameznikov z vseh koncev sveta. Berete jih lahko na strani Cable Viewer (če povezava ne deluje več, si lahko predstavljate, zakaj). Če pa se vam po hiši valja kakšen unix-based strežnik, pa lahko pomagate tako, da zrcalite stran WikiLeaks - cilj je, da vsebine tako razpršijo po spletu, da jih ne bo moč izkoreniniti.

Več informacij najdete na družabnem spletu: Facebook stran WikiLeaks objavlja informacije o razvoju dogodkov in načinih, kako lahko sodelujete, na Twitterju pa najdete profil WikiLeaks. Uradni hashtag za objave in razprave na to temo je #cablegate, velikokrat pa se uporablja tudi #wikileaks.

Dragi nakupovalni centri!

2010-11-23T15:33:00.001Z

Poglejte na koledar. No-vem-ber, bemumast.

Ne boste verjeli ...

2010-11-22T21:46:00.005Z

... ampak tole tipkam s svojega HTC-ja. Na Android Marketu sem staknila aplikacijo Blogaway. Deluje čisto super, zastopi pa se samo z Bloggerjem. Wordpress uporabniki, le brž v jok in na drevo.

Z gromoglasnim pljuskom je v vodo padel moj izgovor, da nič ne blogam, ker kar naprej Klatimirim naokoli. Hkrati pa se bo povprečna dolžina objave drastično zmanjšala. (Na tej točki oba moja redna bralca in Dedek Mraz zasijejo od sreče.)

No, dovolj bodi. Grem gledat, kaj vse pri nastavitvah aplikacije lahko pokvarim.

Slikca je pa za test.

Modrovanja med osmo in četrto

2010-11-16T20:03:00.003Z

Okej, med deset čez osmo in petnajst čez četrto, na dober dan. Če me je buljenje v ekran po službeni dolžnosti že odtegnilo od takistega početja v prostem času, kar je izjemno upočasnilo generiranje kakršnekoli vsebine z izjemo virtualnega prahu na temle tukajle blogcu, lahko sicer vsega spoštovanja vredni šiht poskrbi vsaj za kakšen krajši prispevek na omenjenem spletnem zbirališču kreativnih presežkov in blodenj.

O, ja, dolge povedi piscu prinesejo posebno zadoščenje.

No, tam (na šihtu, če se je kdo izgubil med gubami in ovinki prejšnje sintakse) poleg buljenja v ekran počnemo še kaj. Na primer modrujemo. Tukaj je nekaj še dokaj svežih cvetk, nabranih na plodnih tleh spletne agencije in sosednje hiše za hostinge in sorodne čudovitosti:

"Kaj ti bo štemarca, če maš či?"
- Tomaž in zen pristop k problemu premalo oken v pisarni.

"Ne mi več tega govort, k bomo res vsi sad pande."
- Mojca odkriva živalski izvor človeške vrste.

"Večino časa lebdi pet centimetrov nad tlemi ... "
- Herr Direktor pomaga napisati svoj opis.

"Ampak ... a mislš, da sva midve preveč odrasle, da bi jahale ponija?"
- Krista, z izjemno zaskrbljenim glasom.

(Odloži telefon) - "Zdej ga bom pa izklopu, da bo vedu, za kaj plačuje. Pa če še enkrat pokliče, ga dejte men."
- Mičo, žametni glas podpore oz. tudi za jeklene živce koroziv raste.

Las Vegas armatura

2010-10-20T17:16:00.000+01:00

V poslednjih tednih je postalo boleče očitno, da nisem Herr Flick. Nedvomno se je nekaterim svitalo že prej, toda zdaj imamo empirične dokaze. Moja Helga me namreč niti približno ne šmirgla. Za razliko od tiste dvonožne iz kultne serije Allo Allo, ki vljudno odvrne svoj jésherflik in izvrši ukaz, moja štirikolesna ne trza na prošnje tipa popravi se, nehaj prižigati lučko za elektroniko motorja, obnašaj se kot pravi avto. Packa mala srebrna. Se ji pozna, da je bila njega dni parkirana zraven Reneja (naj mu bo rahla zemljica, sicer se je pa itak reinkarniral v rezervne dele).

Z globokih vzdihom sem na svoj seznam vsakotedenskih aktivnosti, tam nekam med plesne vaje ob četrtkih in pilates ob ponedeljkih ter sredah, vključila še obisk mehanika ob torkih. Zadnjič, ko sem ga poklicala, se je oglasil ravno sredi gromoglasnega šundra delavnice in očitno ni slišal mojega imena. Pa ni bilo težav, saj je bil moj naslednji stavek: "Spet lučka gori," na kar je veselo odvrnil: "Ooo, a ti si!" Ja, na "ti" sva. Pa saj se spodobi, vidim ga precej pogosteje kot recimo lastne roditelje.

Spoštovani mehanik si je seveda precej na ti tudi z mojo denarnico, ki zadnje čase obilno krvavi. Hvalabogu izgube vsaj delno kompenziram z novim programom športnih stav, ki sem ga uvedla. Vedno aktualna stava je odgovor na vprašanje "Na katerem delu avtoceste med Višnjo Goro in Ljubljano bo Helga prižgala lučko za elektroniko motorja?" Trenutno vodim jaz z odgovorom Šmarje-Sap, ki le redkokdaj sfali, stave pa zbiram tudi v komentarjih.

Resignirano sporočam, da sem se odrekla vsem ambicijam po prevzetju persone gospoda Flicka ov di Geštapo. Vsi, ki ste imeli pred leti iskrive pripombe na moj črn usnjen plašč, se lahko obrišete pod nosom. Razen, če se kolektivno ne zavemo dejstva, da sem pravzaprav Von Smallhausen.

Pa še plonkič za vse, ki vas bodisi zapušča spomin, bodisi ste prešpricali to poglavje TV zgodovine:

Au revoir

2010-10-04T18:15:00.003+01:00

Bil je moj prvi in zdaj ga ni več.
Ste že kdaj slišali, da tistega, o katerem veliko govorimo, skoraj zagotovo ljubimo? Po tem kriteriju je bila moja ljubezen brezmejna. Kako ne bi govorila o njem, če je bil pa:

1. Umetniška duša brez primere
Njegov medij je bil zvok. Glasba, s katero je polnil najin skupni čas, je bila crossover med francoskim šansonom in dobro staro tehnažo. Z glasbo je sporočal svoja prefinjena občutja, od radosti do svetobolja. Pravi Francoz s kančkom slovanske duše. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka na priključku južne obvoznice na dolenjsko avtocesto, ko je iz sebe spravil popoln akord. C-dur, se mi zdi.
2. Skrbnik moje sreče
Vedel je, da imam rada morje. Tudi njemu je bilo pri srcu, če izvzamemo smolo, ki pada z borovcev, in kakšne agresivne veverice v kampu. No, zato se je vsakič znova odločil, da z morja pač ne bomo šli. Če je bilo treba zavoljo tega na poti domov pridelati vnebovpijočo vročino in nekaj ur čepeti na Ravbarkomandi z mešanimi občutki in telefonom v roki, pa naj bo. Morja ne damo.
3. Copata par excellence
Peljal me je kamorkoli sem hotela, kadarkoli in brez ugovorov (razen prej omenjenih glasbenih presežkov). OK, manjša izjema je z morja domov, odpustimo mu. Tudi nakupovanje in mali milijoni opravkov ga niso motili Nikoli se ni pritožil nad absurdnimi količinami mojih čevljev ali vprašal, zakaj se mora večina njih nahajati v prtljažniku.
4. Moj zaščitnik
Branil me je pred ninja škarpami in njihovimi napadi iz zasede. V svojih poslednjih trenutkih je poskrbel, da sem ostala dokaj cela, četudi ga je to stalo življenja. Takih ne delajo več. (Resno, bil je letnik 2000, to je že krepko za nami.)

Za vse to in še premnoge dogodivščine se mu iz srca zahvaljujem. Rene, bil si najboljši slab avto na svetu.

Pa še posmrtni portret (Zgodba na kratko: Nekaterim se je uspelo kar naenkrat ustaviti na prehitevalnem pasu avtoceste. Nama ni. Vsaj ne na manj spektakularen način. Rene je bil le Francoz z žilico za dramo.)

Toda obupujmo nikar, življenje gre naprej. Spoznajte Helgo.

Smisel življenja in druge bedarije

2010-09-01T13:37:00.000+01:00

Ergo, dragi vsi. Vrnila sem se z morja, 24 ur neprekinjeno jamrala, ker sem se vrnila z morja, zajadrala na valu svetobolja, globoko razmislila in ugotovila, da je tisto bistveno, kar moje življenje trenutno potrebuje, da dobi senco smisla, poni. Če se da, roza.

Tale je izpod peresa oziroma tableta naše in vaše Betmenke, za kar se ji z dna duše zahvaljujem. :)

Ajde, gremo nazaj devat.

Vstala iz groba

2010-08-03T20:03:00.001+01:00

U, a, zomg, omg. Vstala iz groba. Vem, ja. Sprašuješ se, kdo zahudimana sem in kaj počenjam v tvojem RSS bralniku. (Mimo gredice, če te nadvse modre poteze še nisi potegnil/-a, jo lahko zdaj. Dovolim.)

No, dovolj bodi brezsramne promocije. Preidimo k bistvu, je rekel nek znani profesor, in nadaljnje pol ure opletal okoli grma, mlatil prazno slamo in se izogibal zajcu (iz omenjenega grma, kakopak). Mogoče sva s presvitlim profesorjem malce v žlahti.

Bistvo, drugi poskus. Zakaj je moj blogić od zapuščenosti skoraj smrt storil?

1. Služba. Saj ne, da me gonijo delat dan in noč, da dete zgarano nima časa iz sebe stisniti tistih nekaj sto znakov vsake kvatre enkrat. Ampak v moji službi, če še ne veste, delamo internete. In da delamo dobre internete, kar naprej visimo na internetih. Ko pridem domov, se mi ne lušta spet gledati v internete. Evo, pa imam. Postala sem Corporate Sally (Inkorporirana Špelca?). Bes me plentaj.

2. Socialno življenje oz. the remnants thereof. Od (približno) osmih do (približno) štirih, potem pa domov likat in spat ni moj stil. Če izbiram med pivom z mojimi najdražjejšimi in klofanjem po tipkovnici, zmagajo najdražjejši. OK, zmaga pivo, ampak najdražjejši so ljubko darilo ob nakupu.

3. Pekel je ujet v oklep ledu (Lucifer se baje uči umetnostnega drsanja in blazno uživa), prašiči izvajajo lupinge nad našimi glavami, Sveti Nikoli piše na koledarju, nebo nam je zgrmelo na glavo z vso silo. Vse hkrati. Ime mu je Domen.

Takle mamo. Ampak bom malo bolj pridna, semi-obljubim. Imam že v mislih en post o hrani. Mmm, hrana.

P.S. Mačka in Rene vas pozdravljata. Prva je pridna, drugi pa blagoglasen in škilast. Več o tem v nadaljevanju sage o najbolj nerazumljenem avtu na svetu.

Nicholas Brothers ali Vsi moji vzorniki so popolnoma nori

2010-04-11T15:02:00.000+01:00

Poglejte tole. Če ste hudo nestrpne narave, začnite okrog 2:40.

Poberite čeljust s tal.

Tole sta Nicholas Brothers, plesni duo s prve polovice prejšnjega stoletja. Odraščala sta s staršema glasbenikoma, ki sta delala v gledališču. Seveda ju je življenje peljalo v to smer. Razvila sta svoj stil plesa, ki k stepu doda elemente akrobatike, baleta in drugih zvrsti. Nekateri so ga poimenovali kar flash dancing. Čeprav nista imela nobenega uradnega plesnega znanja, sta postala legendi. Fred Astaire je njuno točko iz filma Stormy Weather označil za najboljšo plesno točko, ki je bila kdajkoli posneta:

Tale stric, ki tako dobro scatta, je seveda Cab Calloway. Pa tudi Nicholasova brata sta bila dobra vokalista. To je ta štos, v tistih časih so bile zvezde all-singing all-dancing čudeži na dveh nogah. Zdaj imamo playback, vizualne manipulacije, to in ono čudo tehnike. Bi razni velezvezdniki sploh kaj spravili skupaj brez te šare?

Ah, ja. Pustimo. Namesto tega naj bo na koncu moja najljubša točka, v kateri nastopata Fayard in Harold Nicholas, pa Dorothy Daindridge (tudi Haroldova žena, mimogrede) in fantastični Glenn Miller Orchestra:

Pa še spletna stran Nicholas Brothers, če ste firbčni.

Turututu - turutu - paa

2010-03-20T22:06:00.003Z

Tviktorji so mimo. Tisti T tamle je zrasel na Tomičinem (t)zeljniku in pomeni, da smo letos Viktorje spremljali predvsem na Twitterju.

Začetek sem sfalila, ker sem imela twestivalske opravke, v ekran pa sem se zazrla točno dovolj zgodaj, da sem zaključila, da:

me Toš ne gane. Sploh. Tudi, če ga ne bi bilo.
je dobro, da dovolijo podeljevalcem, da si sami pišejo scenarije. Še bolje bi bilo, ako bi znali tudi izbirati podeljevalce, ki imajo kaj povedati in premorejo trohico smisla za humor. Tisti, ki ustrezajo temu kriteriju, so bili prav luštni.
sem očitno jasnovidna. Perpetuum Jazzile, ki je zasluženo odnesel viktorja, se mi že ves dan sprehaja po glavi.
je Bulić sicer spoštovanja vredna javna osebnost, ampak s tisto izjavo o Billysih in Plavem orkestru je pa brcnil v temo. Ne glede na glasbeni okus so Plavci legendaren bend z leti uspešne kariere za sabo, Billysi pa sicer čisto simpatična skupina, če vam je taka muzika všeč, ki morajo to pot še prehoditi, če jim bo dana. Samo zato, ker so Slovenci, nikomur ni treba hoditi na njihove koncerte. Muh.

No, grem se bockat z drugače mislečimi na Twitterju. Uživajte v Africi. Ic osom.

HBO bo snemal Game of Thrones

2010-03-03T18:23:00.006Z

Naslov bi se lahko glasil tudi Geeks of the World, Rejoice.

Namreč, dan, ki smo/so ga obsedenci z določeno fantazijsko knjižno serijo čakali od, ulala, leta 2007, je napočil. Po snemanju pilota in grizenju nohtov ob govoricah o nasprotnem je HBO potrdil snemanje prvih desetih delov nadaljevanke Game of Thrones. Scenarij sledi prvi knjigi serije A Song of Ice and Fire legendarnega pisatelja Georgea R.R. Martina. Striček George je tudi egzekjutiv prodjuser, kar pomeni, da računamo na določeno verodostojnost ekranizacije tega spoštovanja vrednega dela.

Slika, mimogrede, je s seta. Čisto taprava. Ah.

Na kratko, za tiste, ki ASOIAF še ne poznate: zgodba je neke vrste saga o kontinentu, na katerem je sedem kraljestev. Plemstvo se bori za prevlado v turbulentnih časih, medtem pa jim štrene mešajo živahni mrtveci, neki bledolični tipi, zvani Oni, in seveda zmaji. Ker brez zmajev se pa ne gremo. Tisto, kar naredi knjige tako zelo genialne, pa je:

zmerno uvajanje fantazijskih elementov, ki zaradi relativne redkosti res naredijo vtis;
ne tri, ne štiri, ampak šestnajstdimenzionalni liki, skozi katere pisec pripoveduje zgodbo;
kompleksna in misteriozna štorija, ki bralcu dovoli, da sam pride do zaključkov, preden mu jih prinese na pladnju, ter
briljanten stil pisanja.

Zasedba serije vključuje ljudi, kot je Peter Dinklage, Lena Headey, Sean Bean, Tamzin Merchant in Jamie Campbell - Bower. Vsi so mi všeč, samo Alfieja Allena bi lahko izpustili.

Zakaj za vraga vem vse to? Mnja, predvsem zato, ker sem obsedena. Drugi levji delež zaslug pa gre zagotovo tipu, ki piše Winter is Coming, blog o produkciji serije, ki je v preteklih mesecih generiral neverjetne količine navdušenja in zagotovo pripomogel k HBO-jevi odločitvi.

Če vas zanima, kako striček George R.R. Martin gleda nogomet, tava po konvencijah in včasih celo zapiše kakšno vrstico težko pričakovane pete knjige v seriji, pa skočite še na njegov Not a Blog.

Zdaj pa hitro brat ASOIAF, da bomo lahko skupaj šimfali vsako malenkost serije, ki se ne bo ujemala s knjigami.

P.S.: Prvi in tretji del je v slovenščino prevedel Boštjan Gorenc - Pižama, ki me je pravkar tudi prijazno opomnil, da se the Others prevaja kot Oni in ne kot ... erm, nekaj drugega pač.

Danes se začne leto tigra

2010-02-14T11:28:00.001Z

Kdo za vraga se je odločil, da bo letos vse možne februarske praznike stlačil na en kup? Včeraj smo se šli pustno soboto, danes je famozno Valentinovo (ki ga ne bom prešimfala, ker bi to zvenelo zelo zagrenjeno) in še kitajsko novo leto. Leto tigra.

Yes, you can point and laugh, ampak do neke mere verjamem v kitajski horoskop. Če ne drugega, je vsak horoskop zanimiv že z vidika avtosugestije. Pa poglejmo, kaj si lahko sugeriramo od danes naprej.

Velika stara sanjska knjiga leto tigra opiše takole:

eksplozivno, začne se silovito in konča slabotno
zaznamovano s prepiri, vojnami in pogromi
širokopotezni načrti
diplomacija na preizkušnji
nepremišljenost se maščuje
prijateljstva in sodelovanja se hitro sklepajo in razdirajo
oživljanje zanemarjenih pravd, stav in dejavnosti
vročičnost, ki izlušči, kar je v nas najplemenitejšega
vse cvrči in je začinjeno s humorjem

Jozosmarija, no. Bi si vi tole sugerirali? Jaz raje ne, z izjemo zadnjih dveh, pa še za ti dve imam avtorje na sumu, da so jih dodali, da bi me malo potolažili. Ergo, sem se odločila, da se danes zame leto tigra ne začne. Namesto tega bom imela recimo leto želve. Take velike, s štirimi sloni na hrbtu.

AaaahRene in saga o pakni

2010-01-21T19:10:00.002Z

Novica 1: Baba Zmešana ima novo službo. Hiperpomembno, ja, ampak ne zdajle.
Z njo povezana Novica 2: Rene teh avto ima nove zamislice o tem, kako mi popestriti življenje. Ker glasbeno izražanje v žanru škriiip-bleng-badumbadumbadum očitno ni več dovolj hot.

Včeraj popoldne peljem čisto novega šefa (in sebe, seveda) na nek dogodek v centru. Parkirna hiša pri Maxiju je vnebovpijoče krivično zasedena, zato se zgražajoč usmeriva proti tisti na Kersnikovi in, oh glej ga zlomka, na ulici najdeva prosto parkirno mesto. Čutim dvoma poln pogled z desne, ko se lotim bočnega parkiranja. Res mi ne uspe. Pa ne toliko zaradi mojega avto-moto mojstrstva (or the lack thereof) kot zato, ker Rene kar naenkrat neha sodelovati.

Občutek je, kot bi skušal voziti s totalno zategnjeno ročno. Oziroma, kot bi skušal voziti pol avtomobila s totalno zategnjeno ročno, privarjenega na pol avtomobila brez zategnjene ročne. Zablokiralo je zadnje levo kolo. Rene ne gre. Nikamor.

Pa sem mu prišepnila, da stoji sredi ulice in ga drugi avti grdo gledajo. Pa da je že to, da se mi je vse poletje drl med parkiranjem in vožnjo po mestni gneči (ventilator je malce ekscentričen), povsem dovolj za zapolnitev kvote javnega sramočenja svoje lastnice. Žal me ni poslušal. Naključni mimovozeči (oziroma mimohotečevozeči, ki niso mogli postati mimovozeči) so me obstopili in pobarali: "Gospodična, a 'mate mogoče zategnjeno ročno?" Sem jim že hotela zabrusiti: "A vam mogoče 'zgledam, kot da bi poskušala voziti z zategnjeno ročno?" pa sem se še pravočasno spomnila, da, hja, malo pa res tako 'zgledam. Torej sem raje telovadila s trepalnicami in menjala displej nasmeškov, ko so mi pomagali zriniti Reneja ob (in delno na) robnik. Nakar so postali mimovozeči, šefu pa sem predlagala, naj krene na tisti dogodek.

A girl can do anything in the world with a Swiss army knife and a mobile phone.
To je moj moto. I kid you not. Tokrat sem uporabila ... telefon. (A ste kaj razočarani?) Poklicala sem pa mamo. Pa ne zato, ker je mama, ampak zato, ker je svoj prvi avto sama sestavila iz delov, in to pri osemnajstih. Pa tudi zato, ker je bil moj avtomehanično gurujski stric nedosegljiv. Hitro sva ugotovili, da brez avtovleke ne bo šlo.

Fanje so prišli takoj, ko sem jim razložila, kaj je to Kersnikova in kje jo najdemo. Renejčka so na silo zapeljali na tisto kamionoidno zadevščino in me pustili na pločniku, v čevljih, ki niso bili namenjeni hoji na več kot dvajsetmetrske razdalje, z vrečko krame v roki in solzo v očeh. Ah.

A veste, kaj je pakna? Na kratko, del zavore. Tak del, za katerega ni dobro, da se odtrga od drugih delov in zatakne sam vase. Tak del, da ko ga zamenjaš na levi, ga moraš zamenjati še na desni, ker drugače zavore neenakomerno grabijo. Ves hec z vleko vred je mojo že tako hirajočo denarnico olajšal za 170 evrov. Mogoče so me oropali, kaj pa vem.

No, danes Rene že spančka na svojem parkirišču in jutri bova strumno odškripala novim dogodivščinam naproti. Ana mi je enkrat rekla, da bo o tem avtu počasi treba napisati knjigo. Mogoče ima prav.

Preveč povezanosti škoduje

2010-01-08T12:55:00.003Z

Zaradi pobezljanega vremena sem morala prestaviti nek pomemben sestanek in zdaj me po vogalih grizlja slaba vest. Ker še ni tako hudo, da bi se lotila temeljitega pospravljanja stanovanja (redkokdaj je tako hudo), bom raje sklofala tole objavo, ki se mi že nekaj časa valja po možganih.

Danes lahko vsak internetni gizmo na tem belem (o, ja, belem) svetu povežemo z vsaki drugim internetnim gizmom na taistem svetu. Zapise s Twitterja lahko avtomatično objavljamo kot statuse na Facebooku in MySpace-u, slike s Flickr-ja in Pikchur-ja lahko romajo na Wall, objave na blogu se samodejno pojavljajo vsepovsod. Pa to pomeni, da so vse te povezave koristne? Glasujem za odgovor ne.

Preveč povezanosti škoduje. :)

Če pretiravam s povezovanjem, sem skoraj zagotovo nadležna. Ob tem si pridelam še kakšno povsem nepotrebno težavo. Spodaj sta dva primera povezav, ki se jima z veseljem odrečem:

1. Objave na Twitterju, ki se avtomatično objavljajo kot statusi na Facebooku
Uporabnik Twitterja, ki tvita z neko povsem normalno hitrostjo (velocity), se tako spremeni v prvorazrednega Facebook spammerja. Deset tvitov na uro ne naredi enakega vtisa kot deset statusov na uro. Če tvitate tako malo, da to na Facebooku ne predstavlja nobene težave, bi se pa jaz na vašem mestu malo vprašala, ali sploh potrebujete Twitter. Nadaljnji problem predstavlja prenos konvencij enega servisa v drug servis. Vašim prijateljem na Facebooku razni @odgovori prav nič ne pomenijo, enako velja za RT-je (Babica, ki ste ji pred kratkim morali pomagati ustvariti FB profil, bo ogorčena, češ: "Kako se pa tale naš grdo izraža, piše r't, jozosmarijabohpomagaj.").
Problem po mojem mnenju izvira iz dejstva, da sta naravi omenjenih storitev različni. Twitter je hiter, prožen in orientiran na interesne skupine, Facebook pa vsebinsko raznolik in vsaj prvotno namenjen povezovanju z znanci in prijatelji. Sicer pa, o tem kdaj drugič.

2. Uvoz objav na blogu v Notes na Facebooku
Tole sem pa nekaj časa uporabljala. Več stvari mi je šlo na živce:

Preden se 'note' pojavi, mine nekaj časa. Neučakana, kaj morem.
Včasih zmasakrira kakšno sliko.
Ko je objava že, no, objavljena, vedno najdem še kakšno napakico, obrnem kakšen stavek, se kje natančneje izrazim. Malenkosti, ampak perfekcionisti brez tega ne moremo spati. Notes tega seveda ne zazna in tista zgrešena vejica ostane na internetih za večnoooo (dramatična glasba v ozadju, Munchev krik v ospredju).
Ljudje puščajo komentarje na Facebooku namesto na blogu. Raztreščeno, kar perfekcionistki spet povzroča ošpice, pa še dobra debata se težje razvije. Ja, to bi lahko rešila s kakšnim čudežem tipa Disqus, ampak, zakaj zdraviti simptome, če lahko izkoreniniš bolezen?

Tako sem uvoz v Notes prekinila. Objavo običajno ruknem na Facebook kot link in se ne sekiram. Obisk bloga je boljši, komentarjev je več.

Seveda je vse odvisno od konteksta. Ko sem recimo upravljala socialne medije za neko žal izumrlo revijo, smo speljali tvite še v MySpace, saj nam slednji ni bil prioriteta, hkrati pa nismo želeli, da popolnoma zamre. Tvitov po moji oceni ni bilo toliko, da bi bila stvar hudo nadležna. Prav tako se mi zdi edino smiselno, da povezavo na blog vključiš v svoj profil na socialnih medijih, seveda s premislekom, kakšno je tvoje občinstvo in kaj mu želiš sporočiti.

Takole, Zdaj bom stisnila "objavi", potem grem pa popravljat napakice. Vi pa kar udarite po meni s komentarji. Na blogu, če se da. :)

Mimogrede, za vašo kulturno izobrazbo: zgornja slika predstavlja Laokontovo skupino.

Novoletovanje

2010-01-01T21:47:00.006Z

Holy cow, it's 2010!

Se opravičujem za izposojeno eksklamacijo, ampak "Sveta krava, 2010 je!" pač nima istega zvena. Pa dajmo, zaplavajmo v vode nagravžnega egocentrizma in poglejmo, kako je Baba Zmešana preživela tisto, čemur ljubitelji klišejev/sovražniki astronomije pravijo najdaljša noč v letu. V kratkih slikah. Morda tudi kakšnem haikuju, ampak nič ne obljubim.

Začelo se je v štiričlanski damski zasedbi (Jerry, Taja, Nena in jaz), ki se je praznovanja lotila na izjemnem multikulturnem nivoju. Japonski suši žur z načeloma francoskim vinom in pristnimi slovenskimi bedarijami. Suši morda ni bil tako manekenski in ortogonalen kot tale na sliki, toda videz ni najpomembnejši. (Pomembno je to, da zadeva razpade na pol poti do posodice s sojino omako.) Naše slike še pridejo.

Hec je bil, seveda:

Spodnje perilo, 1 kos - 5.00 eur

Darilni papir - 1.29 eur

Dekoracija - 1.59 eur

Videti Neno, kako z roza pikčastimi tangicami na glavi nazdravlja novemu letu - neprecenljivo.

Taja je od omenjene med drugim dobila variacijo Magic 8-ball. Super stvar. Smo jo vprašale cel kup neumnosti. Med drugim tudi, ali bo tukaj pišoča naslednje leto še vedno kronično samska. Je rekla "Absolutely." Blazno sem šokirana.

Po polnoči in dveh šampanjcih smo se spravile v SEM-a na swing silvestrovanje. Moram priznati, da sem imela določene dvome o uspešnosti tega žura. Bolj se ne bi mogla zmotiti. Uživancija na celi črti, dober obisk, pozitivna energija je kar prasketala naokrog. In, oh, fantje, res dobro vodite, četudi je sledilka že nekoliko prešerne volje.

Utrinek: Laura je na žur prišla v majici z bleščicami. Z žura smo absolutno vsi odšli v majicah z bleščicami. Pa suknjičih. Pa krilih. Pa čevljih. Videti smo bili kot neki trendy vampirji, drugače smo pa čisto v redu osebe, prisežem.

Neka druga damska ekipa je po izgonu iz raja zavila še na Metko. Tam smo se malo razteple in nekaj nas je pristalo v Tiffu/Monoklu. Ker nam ni bilo do plačevanja astronomskih vstopnin za bumbum-zpzp v Gali ali kje drugje. Nekaj ur in Madonninih uspešnic kasneje smo odcapljale domov.

Utrinek:

-1-: "O, kako pa to, da je pumpa odprta?"

Taksist: "Ura je pet čez sedem, gospodična."

-1-: "U. A. Aja." *se pogrezne v rahlo osramočeno tišino.

Praznovanje je bilo v skupnem seštevku eno boljših zadnja leta. Kar se tiče novega leta pa ... Dedek Mraz se je očitno učil od mojega prejšnjega frizerja, ki mi nikoli ni naredil čisto take frizure, kot sem prosila. Dostikrat je bila njegova verzija precej boljša od zaželjene. Zaenkrat kaže, da bo zame letos hudo pestro, več povem kdaj drugič.

Upam, da ste lepo novoletovali, dragi vsi trije redni bralci, in vam želim frizerska dedkomrazovska presenečenja v letu 2010.

Dragi Dedek Mraz!

2009-12-24T21:49:00.003Z

Vsako leto ti pišem, ti pa me očitno nimaš v RSS-ju. Potem moram pa vse sama. (Ah, desci ...)

Kot veš, sem nekaj let zapored moledovala za samopišočo se diplomo. Nič od tega, seveda. Pa sem jo spacala sama, nato nekaj mesecev gledala v zrak in žvižgala, včeraj pa zagovarjala in, ja, preživela. Okej, tvoj doppelganger (dr. Zlatko, za vse FDV-jevce) je bil predsednik komisije, ampak nikakor nisem prepričana, da si imel ti osebno prste vmes.

Prosjačila sem tudi za raznorazne usluge za svoje najdražjejše. Pa Nena še vedno nima čisto pravih plesnih čevljev (Bog nam je priča, da ima sicer mnogo drugih ... ), pa tudi komu drugemu kaj manjka. Tudi vila z bazenom še nima kljukice na seznamu. Da o mojem idealnem moškem sploh ne začneva, dragi Dedek.

Definitivno hvala za Reneja, čeprav nisem prepričana, da sem kdaj eksplicitno prosila za nevrotično francosko kripo, ki pri desetih letih tako učinkovito tesni, da večino zime sploh ne vidim ven in vozim na posluh. Ga imam pa zelo, zelo rada. Tako rada, da sem letos smrekico postavila kar vanj namesto v stanovanje. Kot prava "pocestnica" tako ali tako največ časa preživim v avtu. Ehm, za volanom. Vozeč se, namreč. Da ne boš imel kakšnih idej.

No, s čim te bom gnjavila letos? Reciva takole:

da bi se moje življenje nadaljevalo v takem poskočnem tempu;
ampak da bi kdaj vmes kaj spala;
da bi se ljudje lepše obnašali do živali;
da bi se ljudje lepše obnašali do ljudi.

Aja, pa če se da, pošlji dva do trideset škratov, da mi malo pospravijo stanovanje. Dobijo kavo in kosilo (privzameva, da pomivajo tudi posodo, seveda).

Predvsem pa, Dedek Mraz, kul si. Tako in drugače.

Rada te ima tvoja

Ena

Mednarodni dan pravic živali je slab dan za pse

2009-12-10T22:36:00.004Z

Danes je mednarodni dan pravic živali. Zato sem Jeans dovolila spati na sončni zaplati ob vzglavju postelje.

No, dovolj heca. Ta dan se je odvil naravnost tragično, vsaj kar se živali tiče. Že zjutraj me je ujezila tale novica. Britansko društvo za zaščito živali je ameriške pitbul terierje označilo za hudičeve pse. Tako društvo si ne zasluži svojega imena. Spet delajo moralno paniko, kot smo jo doživeli pred leti tudi v mali Sloveniji, pozornost pa usmerjajo v povsem napačno točko. Problem ni v pasmi, prav tako ne v psih. Problematični so seveda ljudje. Prepovedovanje določene pasme ni nikakršna rešitev, s tem oblasti kvečjemu delajo vtis, da so ukrepale. Ignorirajo povsem očitno luknjo v načrtu: kaj pa mešanci? Mešanec ima prav tako ostre čekane kot čistokrvnež. Kako jih bodo prepovedali, lepo prosim? Res je, da me sosedova yorkshire terierka malce težje ubije kot pitbul terier ali kakšen drug konkreten molos, toda težko si je predstavljati, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali tudi vse mešance. Da o izvajanju take zakonodaje sploh ne začnemo.

Pes je tako nevaren, kot je nevaren (in neodgovoren) njegov lastnik. Poznam tako mile mastife kot tudi pobezljane maltežane. Gre za vzgojo in odnos. Gre za to, da nekateri ljudje preprosto ne bi smeli imeti živali.

Da ne bo pomote, sočustvujem z vsemi žrtvami pasjih napadov. Obenem pa sočustvujem tudi s psi. To so trpinčene, nesocializirane živali, ki v rokah kako-naj-jih-označim-da-ne-bom-preveč-preklinjala lastnikov preživljajo nepredstavljivo. Če se ukrepi izvedejo, kaj bodo storili z odvzetimi živalmi? Evtanazija, če bodo imeli srečo. S čim so si to zaslužili? Iluzorno je misliti, da bi takšnega psa lahko oddali recimo v družino z otroki. Obstajajo sicer strokovnjaki za prevzgojo psov, ki so usposobljeni za delo s trpinčenimi in agresivnimi živalmi, toda zagotovo jih ni dovolj, pa tudi če so, jih bo država plačevala? Bo ustanovila posebna zavetišča za odvzete prepovedane pse? Seveda, točno takrat, ko se bodo na našem vrtu začeli pasti samorogi.

Udarijo naj po lastnikih, za začetek. Uvedejo postopek za pridobitev dovoljenja za posedovanje kateregakoli psa (kajti čivava je pes ravno toliko kot nemška doga, in potrebuje odgovornega ter poučenega lastnika). Naj imeti psa postane privilegij tudi na papirju. Tisti, ki imajo do njih pravi odnos, se privilegija družabništva psa že zavedajo, druge pa naj postavijo na preizkušnjo in preverijo, ali si ga sploh zaslužijo.

Vem, še ena pravljica. Ampak gore se premika kamenček po kamenček.

Malce kasneje me je tole sesulo. Poglejte slike. Res poglejte slike. Pomislite. Pomagajte. Prijavite mučenje, podučite se, prispevajte, če lahko. Če ne z denarjem, pa z besedami. In imejte radi svoje kužke.

Kreteni, živali, ketne

2009-11-30T22:58:00.000Z

"Eh, vse naše mačke sčasoma avto povozi," mi je rekel z nasmeškom. Pa še to, da pes ni za v stanovanje, ampak za "na ketno". Ker baje psi v stanovanjih nimajo nobene svobode, kljub temu, da jih lastniki peljejo na sprehod, jih na primernem kraju spustijo, da se naigrajo ipd. Medtem ko življenje na koncu verige predstavlja višek svobode, seveda.

Kreteeeeen!

Seveda nisem bila tiho. Takih "poznavalcev živalske psihologije" je veliko, in vsak dobi od mene približno isti odgovor. Ampak ko argumenti in podatki zadanejo ob zid vsesplošne zarukanosti, od njih ne ostane kaj dosti. Težko se je razumno pogovarjati s človekom, ki ne prepozna argumenta, ko ga ta zadane v sredino čela, kaj šele, da bi bil sposoben tvoriti protiargument. Ne prepiraj se z idiotom, pravijo, kajti spustiti se boš moral na njegov nivo, tam pa te bo premagal zaradi izkušenj.

Mene sicer ni, če ne drugega, sem mu vsaj pokvarila dan. Prepričalo bi ga kvečjemu to, da bi njega osebno za nekaj dni priklenili na verigo. Ne delam si utvar, da sem mu dala misliti, to ni v njegovi navadi. Vsiljuje se pretirano očitna fraza o starem psu in novih trikih. Zato upanje v boljši odnos do živali polagam izključno v mlado generacijo. Upam, da je med nami že več takih, ki se zavedajo odgovornosti, ki jo imamo kot udomačitelji in lastniki živali. Takih, ki znajo poiskati prave informacije, pri skrbi in vzgoji živali pa so dosledni in dobri. Predvsem dobri.

Odnos do živali je pokazatelj odnosa do sveta, če mene vprašate. Obravnavanje živali kot objekta je preživeto. Tale naš svet se spreminja vedno hitreje in mladi po letih ali duši ga še nekako dohajamo, ostali pa se bodo medtem znašli v vedno večjih težavah na vedno več področjih. Tako bo tudi tega kretena nedvomno povozil čas. Potem bo, vsaj v moji domišljiji, prestavil v vzvratno in čezenj zapeljal še enkrat. Pa še enkrat.

Mimogrede, uboga nesvobodna notranja mačka vas pozdravlja s svoje kraljevske pozicije na radiatorju, medtem ko se njene silno privilegirane zunanje kolegice preganjajo po nevihti, bežijo izpod koles avtomobilov in zbolevajo za mačjim aidsom.

"Twitter je brez veze."

2009-11-21T19:44:00.006Z

Malce sem se naveličala komentarjev raznih blazno resnih ultrageeky modrecev stare šole o Twitterju. Tistih, ki grejo nekako takole: "Twitter je krneki," (Argument tisočletja, res.) oziroma: "To je samo brezvezno nakladanje, izguba časa, nič nimam od tega." Tale simpatični video kar dobro povzame njihovo pozicijo:

Problem je torej v predpostavki, da Twitter nima uporabne vrednosti, ampak je samo patetično izgubljanje časa.

Predragi učinkovitostni fanatiki, s tem samo dokazujete, da ne razumete osnovne ideje storitve. Izkušnja s Twitterjem je lahko tudi taka, ni pa nujno. Naj vam pojasnim z anekdoto:
Nekoč davno, ko so ljudje še kupovali glasbene CD-je, je Dejc delal v Vomu (zdaj ima že lep čas svojo štacuno). Vsakič, ko sem se oglasila, in to je bilo kar pogosto, je imel pod pultom kupček CD-jev zame. Prebrskala sem CD-je, nekaj sem jih preposlušala in kakšnega skoraj vedno odnesla domov. Dejc je vedel, kaj me zanima in kaj poslušam. Zanimala ga je ista glasba, o njej pa je vedel več kot jaz. Zato sem pa hodila v Voma in ne kam drugam.

Twitter ni nič drugačen. Finta je v tem, da je popolnoma prilagodljiv. Pomembno je, komu slediš. Če te tjavendanično blebetanje ne zanima, ne slediš ljudem, ki tvitajo na ta način, mar ne? Pri meni je drugače, moji tjavendanični blebetači in blebetačice so super, zato pa tudi toliko visimo skupaj. Ampak če vam ni do take interakcije, vam pač ni. Poiščite ljudi, ki imajo visok signal-to-noise ratio in objavljajo vsebine s področij, ki vas zanimajo. Jaz, na primer, sledim ljudem, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostmi in objavljajo zanimive povezave oz. članke o tem, pa takim, ki se ukvarjajo z gledališčem in objavljajo novosti, datume predstav ipd. Odkar obstajajo Twitter lists, lahko zanimive ljudi še toliko bolj učinkovito iščete in organizirate. Že prej so za to skrbele raznorazne aplikacije, zdaj pa vam ni treba niti tratiti svojega veledragocenega časa z iskanjem prave.

Sicer pa, ljudje, ki se pritožujejo čez Twitter, so si račun verjetno naredili davnega leta 2007, ga od takrat povohali nekje šestkrat in njihova ocena bazira na tem. Kakor vam drago, je rekel nek bister mož.

Distorzija, realizem in mularija

2009-11-11T21:45:00.006Z

Ste gledali Distorzijo? Mladinski film v režiji Mihe Hočevarja je bil pravkar na sporedu RTV Slovenija. Gledala sem ga že zato, ker v njem nastopata moja bivša šilarja. (Ponosna na oba, seveda.)

Presenetilo me je, da je film čisto gledljiv. Ja, zdaj se lahko name spravite ljubitelji slovenske mladinske kinematografije. Vsi trije. :) OK, igra je mestoma okorna, ampak ne pozabimo, da gledamo srednješolce. Scenarij, delo Matevža Luzarja, ima nekaj močnih trenutkov, predvsem v dialogih. Zgodba pa je, no, že videna. Najstniška, šablonska. Morda ravno to naredi stvar bolj gledljivo. Privlačijo nas klišeji, pa če si priznamo ali ne.

Na Twitterju smo seveda morali reči kakšno tudi na to temo (vsem prisotnim se opravičujem za polnjenje feedov, sem pretirano aktivna gledalka.). Med drugim so nekatere zmotile kletvice v besedilu. Moja prva reakcija je bila:

Odgovor pa takle:

Jaz pa pravim, zakaj pa ne? Zakaj bi morali mediji vzdrževati umetno čistunsko estetiko, v kateri se mladostnik nikakor ne bi prepoznal?

Da ne bo pomote, jasno je, da medij realnosti ne more zrcaliti. Ampak to so debate za komunikologe in filozofe, ki jih zdajle pustimo ob strani. Konkreten problem realizma tega filma, ki, se strinjam, obstaja, ni toliko v besedišču. Najdem ga v zgodbi, ki sledi preverjeni formuli "junak - dekle - antijunak - nosilec magičnega objekta - tralala", in nas pripelje do hollywoodskega srečnega konca, ko se imajo kar naenkrat vsi radi, rožice in sončki in sploh. Naracija, ki jo je seciral že Propp in kombinacija po liniji najmanjšega odpora, ki deluje. Po drugi strani pa bo ravno to pritegnilo ciljno občinstvo, torej najstnike. Ne pozabimo, da ne gre za art film in ne vihajmo nosov, pomemben je kontekst.

Druga težava realizma Distorzije je depikcija mladostniške glasbene scene. Oprostite, ampak dvomim, da bi vsi sošolci drli na koncerte šolskega benda, ne glede na to, kako komercialni ali alternativni so. Tudi na Gimnaziji Moste, zibelki Pankrtov, ne. Prvič, srednješolska glasbena scena se prej vrti okrog pasivnega spremljanja trendov iz tujine kot pa okrog podpore lokalnih bendov vrstnikov. Drugič, najstniki na srednjih šolah se mi zdijo povezani v manjše specializirane klike, ki si jih težko predstavljam na enem koncertu. Upam, da se motim. Povejte mi, da se motim, in da so naši nadebudni mladostniki glasbeno aktivni ter se med sabo podpirajo. Lepo prosim.

Še prispevek o filmu z RTV-jeve strani vam nalepim semle in čakam, da poveste svoje mnenje.

Oooopaaa, kdo bo valoval z mano?

2009-11-09T15:45:00.002Z

Dobila sem vabila za Wave. Bore malo jih je, samo 8. Nekaj jih imam rezerviranih za najboljšejše prijatelje in ljudi, ki so dovolj veliki, da se jih upravičeno bojim, nekaj pa jih z veseljem potalam tukaj.

Torej, prvi trije komentatorji te objave se bodo znašli na moji listi. Če ne želite pustiti maila, ni panike, pustite samo ime, potem pa mi mail pošljite prek DM-a na Twitterju (moj profil) ali pa se bomo zmenili za kakšen drug način.

Zgodba o Alatrii Trikrat Rojeni

2009-11-09T13:30:00.006Z

Oh yes, the g33k times are here again. Začenjamo novo D&D kampanjo. (Tukajle poglejte, kaj je to. Pa ne zgražajte se preveč.)

Tokrat smo na na morju in se hecamo s pirati, je rekel DM (Dungeon Master, oz. na kratko, Bog i batina igre). Arr. Vsak igralec je moral pripraviti svoj lik in njegovo ali njeno ozadje. Tole je zgodba o moji plavutkasti dečvi, mogoče se vam bo zdela zanimiva.

Alatria je Aventi Druid. Aventi je rasa ljudem podobnih humanoidov, ki imajo prav prisrčne plavutke na rokah in nogah in še bolj prisrčno sposobnost dihanja pod vodo. Druidi so nekakšni tree-huggerji, v tem primeru torej bolj alge-huggerji, ki se pojajo okrog s svojimi domačimi živalmi, blazno štekajo vse, kar je povezano z naravo, vsake toliko pa tudi kaj začarajo ali se v kakšno živalimiro spremenijo kar sami. Ampak pojdimo od začetka.

Na enem od otočkov večjega arhipelaga je živel ribič, ki je imel dva sinova. Njegova žena je bila vilinske rase. Življenje jo je iz celinskih gozdov njenega ljudstva zaneslo na morje, kjer se je zaljubila, poročila, ustalila in vse, kar sodi zraven. Z ribičem je živela mirno življenje, rodila dva sinova, ki sta na dan, ko se začne naša zgodba, "že skoraj odrasla" najstnika. Očetu pomagata ribariti v radodarnih vodah otočja, kjer rib in drugega življa zlepa ne zmanjka.

Bilo je megleno jutro, ko so se ravno podali na vsakdanjo plovbo. Možje z obale na neposeljenem severnem delu otoka zaslišijo otroški jok. Kaj jok, huronsko dretje! Obrnejo barkačo proti mivkastemu zalivu, zabredejo v hladno morje, prepredeno z algami, in napol v vodi, napol na kopnem zagledajo dojenčico. Kljub medli jutranji svetlobi mlajši sin hitro ugotovi, da ni čisto navaden otrok. Njena koža je preveč gladka, skoraj snežno bela, in ima srebrnkast sijaj. Ko jo vzame v naročje, opazi male, a presneto ostre plavutke na zadnji strani ročic in nožic. "Aventi," zamomlja oče. "Nazadnje sem enega videl na velikem jesenskem semnju v Montonu, le kako se je tale znašla tu?"

Ribiči se nebogljenega bitja usmilijo in jo odpeljejo domov. Njihova mati se v hipu razneži in kmalu postane jasno, da bo deklica ostala pri njih. Nadene ji ime Alatria, ki v starodavnem vilinskem jeziku pomeni morska plesalka. Res, Alatrie ni bilo nikoli treba učiti plavati, v vodi je doma precej bolj na suhem. Otrok odrašča v občutljivo dekle, ki ji v kuhinji malce prevečkrat pade kakšen lonec iz rok, v nevihtnih valovih pa plava prav tako dobro kot v najmirnejši bonaci. Zanima jo vse, kar je povezano z morjem in življenjem v njem, zato najraje spremlja krušnega očeta in brate na ribiških dogodivščinah. Mati, ki izhaja iz vilinskega druidskega klana, jo poučuje o naravi, povezanosti vseh stvari v njej in globoki magiji, ki utripa v zemlji, gozdu in vodah tega sveta.

Ko je Alatria stara osem let, njen oče večino ribičije že prepušča odraslima sinovoma. Bolečine, ki so se zaradi ostrih vetrov zalezle v njegove kosti, so ga pripravile do tega, da ulov samo še prodaja na trgu. Sinova sta mlada petelinčka, prepričana, da očetova lovišča niso nujno najboljša. Nekega dne, ko se jima na barkači pridruži tudi Alatria, spremenijo običajni kurz in se podajo proti severu. Rib je resnično več kot ponavadi, komaj jim uspeva sproti pospraviti vse, kar nalovijo, zato niso pretirano pozorni na okolico. Alatria po podpalubju išče izgubljeni kavelj za dodatno mrežo, ko zasliši krik groze. Za trenutek zamrzne, nato plane proti loputi, toda z druge strani je nanjo prislonjeno neko breme. Ko ji uspe premakniti loputo, je že prepozno. Tisto, kar jo je zaslanjalo, je truplo njenega starejšega brata. Skozi solze v vodi nedaleč od barkače zagleda še mlajšega s prerezanim vratom. Ne spomni se, kako je mukoma prikrmarila barko domov, in ko odpre domača vrata ter se spogleda z materjo in očetom, ji zmanjka besed.

Za dobro leto. Dve zimi, ena pomlad, ena jesen in eno poletje mine, preden Alatria spet spregovori. Njena hiša, zavita v žalovanje, ji v tem času pomeni prej zapor kot zavetišče, zato še več časa preživlja zunaj. Oče kljub slabemu zdravju spet poprime za ribolov, da preživi družino, toda hčerke noče več vzeti s sabo. Zato ta tava po otoku, plava po obalnih vodah in preizkuša znanja, ki jih je dobila od mame. Spomladi se na otoku ustavijo glumači, ki na trgu nastopajo s predstavo, v kateri trike izvaja tudi majhen tjulenj. Alatrii se žival, ki je razen med predstavo dneve in noči zaprta v kletki, zasmili. Njena mati jo je učila, da je živali treba spoštovati in braniti, zato ga neke noči osvobodi in skrije na severni plaži, prav tisti, kjer so našli njo. Glumači ga nekaj dni iščejo, toda neuspešno. Od tega dne ji tjulenjček Nym sledi, kamorkoli gre.

Vaščani, ki so ji, ker je bila najdena na obali in je preživela krvavi napad na barkačo, nadeli vzdevek Trikrat Rojena, na Alatrio gledajo bolj ali manj postrani. Tudi potem, ko postopoma spet spregovori, ne zna povedati, kaj se je zgodilo tistega dne, ko sta umrla njena brata. Ni družabna, ne hihita se z drugimi dekleti, vsepovsod ji sledi tjulenj. Tudi Alatria sama ima raje živali kot ljudi, razumeta pa jo edinole ostareli oče in mati. Ko je stara šestnajst let, oče podleže bolezni, ki ga je pestila vsa ta leta. Mati je od tega dne le še bleda senca pogumne ženske, ki so jo nekoč poznali. Zaželi si svojega klana, zato se odloči podati na dolgo pot v celinske gozdove, kjer je odraščala. Alatrio skuša vzeti s sabo, toda dekle je tako močno navezano na morje, da se ji upre. Po neštetih prepirih mati in hči uvidita, da se bosta morali posloviti. Alatria se v domači vasi preživlja z ribičijo, toda ker ji vaščani niso ravno ljubi, jo kmalu zanese na večje otoke, kjer se preizkuša tako v plovbi kot tudi v delu plačanke, ki varuje tovore na trgovskih ladjah pred napadi piratov.

Tukaj pa se zgodba šele začne ...

#tweetmeet - Vsak naslednji je boljši.

2009-11-07T17:52:00.020Z

Včeraj je bil Ta Vesseli Dan, ko se je zgodil še en ljubljanski Tweetmeet.

Od začetka: Tweetmeet je srečanje uporabnikov spletne platforme Twitter. Twitter je socialni medij, kjer imamo na voljo 140 znakov, da izrazimo svoje ideje. Konec kratkega ekskurza.

Tale LJtweetmeet je bil že tam nekje peti po vrsti (popravite me, če se motim), in se je, kot ponavadi, dogajal Pri Zelenem Zajcu. Namen naših srečanj je v živo spoznati ljudi, s katerimi vsak dan izmenjujemo ta famozna sporočilca, imenovana tviti, usekati kakšno debato tudi v živo, mimogrede pa še dokazati, da tviteraši (tvitarji, tviterati, tvitniki, madoniš, kaj smo te dni?) nismo asocialna bitja, ki se znamo zabavati samo vsak za svojim ekranom, v zatemnjeni kleti svojih staršev (Fritzl FTW), v posvaljkani pižami in /vstavi še kakšen geekovski stereotip/.

Pobudo je pred tednom ali dvema dal @luka259, hitro smo jo raztrosili po Twitterju, malce za hec pa smo o LJtweetmeetu valovali tudi na Wave-u. Število prisotnih je bilo kar dostojno, med dvajset in trideset, se mi zdi. Manjša gverilska ekipa je večer začela že urico prej, v novi čevapdžinici Sarajevo '84 na Nazorjevi. Ideja je zrasla na Anejevem zeljniku (@anejmehadzic) in se je izkazala za idealen uvod. Sarajevo '84 je kul, na kratko.

Odkapljali smo k Zajcu, kjer so nas pričakali @illegaldrum, @nika1504, @sikfak in ... še marsikdo. (Eh, spomin mi peša.) @sparkica je po hollywoodsko zamudila (prej nam je grozila s sankcijami v primeru, da se ne narišemo točno ob sedmih :) ). @aleshsusnik je pripeljal najslavnejši psički na Twitterju, LeeLoo in Ayyo. Zvezda večera je bila definitivno @huferka, ki je prispela z nekaj tonami doma pripravljenih sladkarij (in @nejcd, ki je med pripravami omenjenih najboljšosti pomival posodo). Komisija je s polnimi usti enoglasno zamomljala, da si tako čokoladni tartufi in tiramisu kot tudi brownie zaslužijo oceno 11 na lestvici od 1 do 10 (OK, brownie mogoče celo 11 in pol). Že razmišljamo, kako ji bomo postavili spomenik. Čokoladni.

Za štos sem s sabo prinesla še čisto frišno Blogorolo. Pod A zato, da mi jo je spoštovana urednica rubrike Mikrorola @freeeky podpisala (muhaha), pod B pa zato, da smo se vsi lahko hahljali nad svojimi tviti, objavljenimi v njej. Zdaj mi je malo žal, da nisem čisto vseh prisotnih avtorjev prosila za avtograme. Mogoče naslednjič.

Tweetmeet je potekal več kot le gladko, že sproti smo ugotavljali, da je tokrat vzdušje prav posebej pozitivno. Mogoče zaradi abnormalne doze sladkorja via @huferka. Ali pa zaradi številnih "Tweetmeet devic in devičnikov", ki so se kljub temu, da so bili tam prvič, takoj vklopili v družbo. Sicer pa, če je fajn, ni treba ravno analizirati, zakaj je fajn.

Najpogumnejši smo ostali najdlje (spet se mi poraja vseživljenjsko vprašanje, zakaj za vraga z vsake pasje procesije odidem med zadnjimi) in večer zaključili z ovinkom proti Miklošičevi (@Lacn in kebab - ljubezen je brezmejna). Za prevoz je poskrbela @MrsGabrielGray_ s svojo pežojčico Black Betty. (Mislim, da je Rene zaljubljen. Škripa v šansonskih lestvicah.)

Mimogrede, srčkismrčki, nekateri ste pozabili plačati nekaj pijač z začetka večera. Brez panike, smo poravnali, samo vzemite na znanje, da sva zdaj z @Bashi_B lastnika vaših večnih duš. :)

Nekateri se že oglašajo z vprašanji, kdaj se spet dobimo. Jaz pravim, počaaasi, hkrati pa že malce razmišljam, kako bi bilo, če bi naslednje srečanje namesto s sladkarijami (omnomnom) začinili s kakšno aktivnostjo. Kaj pravite na tviteraški:

Bowling
Biljard
Kaj tretjega?

Dodano kasneje, ker so si nekateri zaželeli posebne omembe: @mr_foto je prišel. Imel je flajšter, fotoaparata pa ne.

Mimo grede, dvakrat levo in pet korakov vstran: tule je seznam vseh prisotnih a.k.a. twtvite.

Spomin na vse te sladkarije pa naj večno živi *vzdih* (Hvala, @huferka, za post festum dodano pre festum sliko).

Še ena o valovanju oz. homage Sparkici

2009-11-04T23:33:00.004Z

Kot sem že napisala, zadnje čase čofotam in škropim z Google Wave-om. Zadevščina je približno tako intuitivna kot nevrokirurgija najvišje stopnje, zato se tudi najboljši malo lomijo. Sodelujem v več valovih o tem, kaj se da početi v valu. Ti so zbirka bolj ali manj naključnih valovalcev, ki valujejo bolj ali manj naključne valčke. Polk pa ne. Sploh.

Medtem, ko preizkušamo zmožnosti vala, svojih brskalnikov in predvsem živcev, se seveda tudi zabavamo. Glavna zvezda pa je, vsaj zame, Mateja, na internetih bolje znana kot Sparkica.

Danes sem se odločila, da z vami delim nekaj njenih biserčkov. Mi je dovolila.

Biser 1:

Biser 2:

Biser 3:

Pa še Sparkičina depikcija tega, kako bi bilo, če bi val namesto hierarhije blipov z zamiki uporabil nekakšen miselni vzorec (posledica Shift Enter drame):

Skratka, valovati je fino, kljub temu, da gre za žužkov polni Wave Preview, ki ni še niti prava Beta. To pa predvsem zato, ker valujemo v dobri družbi.

Ohoho, tukajle pa imate še Sparkičin Možganostroj.

Surf's up!

2009-11-01T22:58:00.021Z

Mmmmmhm, I can haz Wave, baby.

Vnaprej opozarjam, da bo tale post napisan čisto poljudno, saj se ne štejem med tech-savy genije, ki so zapisali že nebroj dodelanih kritik in pohval na to temo. Skratka, ne lovite me na podrobnostih, prosim.

Če slučajno živite pod skalo (OK, "če slučajno niste g33k" bi bil bolj natančen začetek povedi), govorim o Google Wave-u, najnovejši all-singing all-dancing pogruntavščini našega in vašega internetnega fenomena. Na kratko, skupaj so spravili elektronsko pošto, gadgete, nekaj prednosti socialnih medijev in še marsikaj. Osnovna finta je (vsaj v mojih očeh) v tem, da vsi sodelujoči prispevajo v en 'val', kar reši problem mnogoterih verzij mailov, ki zaenkrat šibajo med nami in z izgubljanjem podatkov zmanjšujejo učinkovitost. To in še ves triarenski cirkus zraven.

Najprej hiter pregled za tiste, ki vas je celotna zgodba obšla (Če video ne dela, je to zato, ker se gre YouTube danes maintenance. V praksi to pomeni, da so nekaj izboljšali tako, da zdaj ne deluje več.):

Okrog Wave-a se je na internetu že pred tedni razvila strašanska fama. To so pri Googlu dosegli predvsem tako, da so dali ven beta verzijo, potem pa izbrancem omogočili dodajanje prijateljev na čakalno listo, vse skupaj začinili z vsaj nekajdnevnim čakanjem na vabilo et voila - Buzz. Z velikim B. Ustvarjali smo ga po inovativnih zadevščinah hrepeneči uporabniki, ki smo po širnem internetu javkali zaradi čakanja na vabila, fehtarili srečne imetnike pravice dodajanja na čakalno listo in na splošno zganjali cel halo. Bravo Googlu za viralnost.

Sama sem zadevščino spremljala predvsem prek Twitterja, prek katerega sem tudi nafehtala možnost skoka med valove (Hvala, @gyzar!). Ni naključje, da je med slovenskimi valovalci veliko ščebetalcev (Jaaa, no, prevodi so tako gnili, da so že kar simpatični. Vejvaši in twitteraši, če vam je to bolj všeč.)

Pomakanje nožnih prstov v val se je vsaj za nekatere od nas začelo z uporabo, podobno instant messaging zadevam. Čveketanje tja v tri krasne, ki ga je luštno povzela @tamejhna z naslovom vala Vejvam te fuL. Kmalu so se začeli tudi valovi o valu. (Ah, ta larpurlartizem.) V njih smo se medsebojno spraševali "Kako se pa tole naredi?" in "A se da (vstavi eno od maljon idej)?". Potencialen se mi zdi tale, ki je javno dostopen (Se mi zdi, no. I'm new to this, remember?).

Danes sem začela svoj prvi res funkcionalen val o tem, kako uvažati pošto iz navadnega Yahoo računa v Gmail. Z eno slikico in linki smo prišli do zaključka, da ... se ne da. Dun - dun - duuun! Ampak smo pa prišli do zaključka. Hkrati sva to s Klemnom ugotovila tudi po "staromodnem" Google Chatu, ampak na valu vse skupaj deluje bolj pregledno in se bo mogoče še kdaj uporabilo.

Zasrfali smo že, ampak na deski kvečjemu klečimo. Do vstajanja še pridemo, da o skokih in trikih sploh ne govorimo. Iskreno, zdi se mi, da še nismo popolnoma doumeli vsega, kar val ponuja, po drugi strani pa ima trenutna verzija še veliko napak in prostora za izboljšave. Zato pa je beta, madoniš.

Kakšne so vaše izkušnje z valom? Ste že zabrisali srf v koruzo ali marljivo vadite? Mimogrede, vaše prošnje za vabilo bodo zaenkrat ostale neuresničene, saj trenutno še ne morem dodajati ljudi na čakalno listo. Očitno Googlu zmanjkuje morja za vse valovanja željne. Mogoče skušajo podaljšati buzz efekt, ali pa imajo dovolj beta testerjev?

Deževni de profundis

2009-10-24T00:25:00.006+01:00

Danes sem na poti domov srečala gospo z največjim dežnikom, kar sem jih kdajkoli videla. Kljub temu je bil njen plašč premočen, po licih pa so ji polzele dežne kaplje.

Najprej nisem hotela razumeti, kako je to mogoče. Odločila sem se za tole: ni važno, kaj imaš, važno je, kako znaš to izkoristiti.

Lahko pa je zgodba popolnoma drugačna.

P.S.: Všeč mi je novi tlak na Krakovskem nabrežju. In rada bi šla še enkrat gledat Slo.

Lekcija

2009-10-11T16:42:00.008+01:00

V glavi imam tri do štiri zadevščine, o katerih sem nameravala pisati. Ampak internetna najdba, ki me je pravkar zadela direktno v čelo (Nena, iz neznanega razloga sem se ravnokar spomnila nate :)), ima prednost.

Tukajle je en čudovit tekst.

Ste prebrali? Niste? OK, zadnja šansa.

Seveda sem se raztulila. Zaradi človeka se ne bi nikoli. Čeprav, če smo čisto natančni, ima zgodba s človekom opraviti vsaj toliko kot z živaljo. In ne, ne bom pridigala o problematiki prostoživečih mačk. Tokrat.

Zgodba je lekcija. Lekcija o odnosu do nečesa, kar je vse prej kot prijazno, vse drugo kot pošteno. Vsi smo ga že srečali, baje se mu reče Življenje. Z njim se lahko soočaš na več načinov: kot žrtev, kot napadalec, kot branilec ... ali pa kot Ugly. Ugly je ultimativno zen. Redko kdo je na tem nivoju. Tudi jaz očitno nisem, saj še vedno dvomim, da je tako sprejemanje vsega zla, ki ti prekriža pot, pravi odgovor. Mogoče se mi zdi preveč pasivno. Ampak ni. Ugly potrpi, kar mu storijo, in potem prosi za ljubezen. Je morda neskončno butast? Morda smo butasti vsi, ki napadamo, ker mislimo, da se bomo s tem obranili nečesa, kar naj bi nas ogrožalo. Vsi, ki smo vnaprej nezaupljivi. Prešibki, da bi prenesli zlo in s tem po lastni krivdi nezmožni prejeti dobro. Preveč se bojimo kazni, da bi si drznili upati na nagrado.

Vsemu tuljenju navkljub, Ugly na koncu zmaga. Njegova zmaga se morda zdi neproporcionalna glede na poraze, ki jih je doživel, prazna v svoji kratkotrajnosti. Ampak je točno to, za kar si je odkrito in vsemu navkljub prizadeval. Bilo mu je dano. Nekako takole:

Za konec še ekskurz (ker si ne morem pomagati): Tudi živali so lekcija. Naš odnos do njih je pokazatelj odnosa do ljudi. Razlika je samo v tem, da zlobo do ljudi prikrivamo in jo zavijamo v civilizacijski celofan, pri živalih pa si, tisti, ki si, dajejo duška. Na način briga me, kaj si bo meni mislila žival, ki jo trpinčim. Ampak zmaga ne bo njihova. Živali so lekcija. Naučite se je čim prej.

Impro naš vsakdanji - cvetka s kvalifikacij

2009-10-04T23:38:00.008+01:00

Vsake toliko se nam očitno mora zgoditi mini repriza Improkabineta.

Za vse, ki ne živite v KUD-u France Prešeren oziroma ne posvečate svojih nedeljskih večerov improvizacijskemu gledališču: vsake kvatre se na odru pojavi ekipa, ki večino časa porabi za nestrukturirane nagravžnosti. Ekipa Improkabinet je bila v svoji edini tekmi, ki smo jo videli pred mnoooogimi leti, nekakšna kulminacija vseh možnih o-fuj-osti. Nekateri je še vedno nismo pozabili. Ne glede na vse terapije.

Nekaj podobnega, čeprav v manjšem obsegu, smo videli danes (pravzaprav včeraj, polnoč je mimo) na kvalifikacijah za Impro ligo. Takoj naj razjasnim, da so ostale ekipe, ki se v tem predsezonskem delu borijo za vstop v ligo, popolnoma drugačne in o njih ne mislim nič slabega.*

Vmes pa se je našla cvetka, ki sicer dehti že nekaj časa, pa nič kaj daleč ne prileze. Najbrž zato, ker vonjave niso ravno omamne. Fantje so se namesto na prikaz kakovostne improvizacije raje osredotočali na cenene in, kar je še huje, polovičarske depikcije spolnega akta in pljuvanje po odru. Predvsem slednje me žalosti, saj mi je improvizator, ki ga zelo spoštujem, nekoč rekel, da je oder svet prostor, in sem to vzela resno.

Ne vem, kako so prišli do tega, ampak vseskozi se zdi, da hočejo biti uporniki. Mogoče imajo občutek, da jih je impro svet izrinil in zdaj mislijo, da mu kažejo sredinec (mimogrede, tudi kazanje sredinca moderatorju smo videli). V ozadju pa je isti mehanizem, ki sem ga pred leti zaznala pri (na koncu predstave že golih in grdo pijanih) članih Improkabineta: občutek, da ne zmoreš hoditi vštric z ostalim, spremenjen v težnjo k temu, da bi jih od zadaj brcal v kolena.

Ironično pri vsem skupaj je, da sem vsaj za določene člane prepričana, da imajo dovolj potenciala. Na odrih jih spremljam že od srednje šole in verjamem, da lahko ponudijo svojski smisel za humor in zanimiv pogled na svet. Ampak, ne. Začnejo, potem si pa premislijo in raje pof*** soigralca.

Zraven pa mislijo, da so avantgardni? OK, vsaka uspešna tradicija potrebuje revolucijo. Potrebuje trenutek, ko ji nekdo pridrži ogledalo. Ampak ne na tak način. Brez osnovnega spoštovanja do odra, do drugih, ki na njem stojijo in so stali v letih, ko se je ta tradicija gradila, pa seveda do občinstva, brez katerega nimamo razloga za obstoj, ne bo šlo. Ne hvala, fantje. Refuse the game, but don't abuse the game. Na tak način se ne doseže ničesar. Hočete biti drugačni? Dobrodošlo. Impro brez tega ne more in noče. Ampak bodite drugačni zaradi česa drugega kot zaradi drugačnosti same, predvsem pa ne zato, ker vas mame niso uspele vzgojiti v kaj drugega kot občutljivčkane mulaste razvajenčke.

Sicer pa, to je za nami. Kvalifikacije se dogajajo še ves mesec in, kot sem omenila, to je bila edina ne ravno dehteča cvetka. Močno dvomim, da jo bomo zavohali v redni tekmovalni sezoni.

*Ohoho, ahaha, celotno reportažo te in tudi prve tekme večera najdete tukajle.

Transcendentalni sanjski smrkci in druge deviacije

2009-09-28T18:24:00.011+01:00

Mati so me povabili na kavo in mi povedali, da se jim je sanjalo o govoreči kravi z mačjim značajem.

I think I can top that.

Prejšnji teden po Guinnessovem in Jernejinem rojstnem dnevu sem šla spat bolj proti jutru. Takoj naj razjasnim, da nisem bila pod vplivom nikakršnih drog, srečala sem le nekaj črno-belih prijateljev v pollitrskih (žal ne pint) kozarcih. Odsanjala sem naslednjo sekvenco:

Z nekaj prijatelji in znanci smo pred našo stanovanjsko hišo v metropoli zgornjega roba Dolenjske. Opazujemo sosedovo dvorišče, kjer sedita dva bloodhounda. OK, sicer imajo v resnici tečnega braque jazbečarja, ampak načeloma nič nenavadnega. No ... ne. Kužka sta v velikosti presegala večjega konja. Tu pa se pasji input šele začne. Med nami se namreč vseskozi mota irski volčji hrt po imenu Vito, ki ima do potankosti izdelano rutino: proti tebi zamrmra dobro merjeno žaljivko in ekspresno steče stran. Čez nekaj časa se vrne in ponovi vajo, tokrat z drugim strupenim komentarjem.

Pa mene imajo kužki ja radi!

Nato se začne avto-moto segment. Vseskozi se mimo vozijo pisani avtomobili. Iskreno, takega prometa Višnja Gora ni doživela že od zadnjega Jurčičevega pohoda. Tega dela se žal spomnim le v skicah.
Prva: Moji prijatelji se tlačijo v avto starejšega tipa, nekaj med fičom in diano. Avto je poln velikih bombonov, ki jim, ko sedijo, segajo do ramen.
Druga: Mimo se pripelje moj ata v nekakšnem križancu med rollsom in manjšo jadrnico. Poskuša zaviti na dvorišče, pa mu dimenzije vozila tega ne dopuščajo. Obupa.
Tretja in zmagovita: Po cesti se iz ene smeri pripelje srčkan svetlo moder Volkswagnov hrošč. Ta stari, seveda. Hkrati z druge strani pripelje bel avto neznanega izvora, poln smrkcev. Ja, smrkcev, pač. In ker je hrošč moder, smrkci pa tudi, lahko en avto zapelje naravnost skozi drugega kot duh. Nobenemu se nič ne zgodi.

Na tej točki si rečem, zdaj bo pa dovolj, in se zbudim.

Najbrž ni treba poudarjati, da so sanjske bukve obupale nad mano. Kakšnemu terapevtu, ki se ukvarja s sanjami, sploh ne bi upala povedati te štorije, ker bi v hipu zaprl prakso in šel v Španijo obirat pomaranče. Še posebej, ko bi mu zaupala, da so take sanje zame nekaj povsem običajnega.

Spoštovani gospod čevljar!

2009-09-27T18:29:00.001+01:00

Saj bi vam j***** m****, ampak sem vašo gospo mamo že srečala in ni pretirano privlačna.

P.S.: HOČEM. SVOJE. ČEVLJE.

Zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar in uničujete zdravje svoje mačke

2009-09-23T21:59:00.013+01:00

Danes sem spet naletela na neko dobro dušo, ki želi svojim živalimiram vse najboljše, ampak žal nima pomembnih informacij, zaradi česar pri izbiri njihove hrane dela napake. In izvedla sem tirado z naslovom Enina moralka o mačji hrani, življenju, vesolju in sploh vsem. Jo znam že na pamet. Nekaj podobnega mi je bilo servirano pred nekaj leti, ko sem sama delala iste napake. Še danes sem stvarstvu in Maji Niki hvaležna za ta dan. OK, skrajšana in manj zatežena verzija, samo za vas:

Najprej, nimam veterinarske izobrazbe. Informacije o tej temi sem dobila od Jeansine veterinarke, prijateljice, ki je predana skrbnica širnega mačkeraja, iz knjig in virov na internetu. Na koncu bom nekaj slednjih naštela.

Recimo, da imate mačko in nimate neomejenih količin denarja. Ponavadi je tako. Ko greste v supermarket po kruh, mleko in toaletni papir, kupite tudi mačjo hrano. Tisto iz oglasa, kjer mucki tako lepo predejo. Pravijo, da je super zdrava, vsak briket je druge barve, ker eni vsebujejo zelenjavo, drugi meso, tretji tralilali. Kupite tudi vrečke, saj se vaš mačkon kar trese, ko jih zagleda. Naredili ste nekaj dobrega zanj, zadovoljno pomislite.

Ni res. Poceni hrana, kot je na primer Wh-khm-kas, običajno vsebuje določene snovi, ki živali povzročajo obolenja in krajšajo življenje. Na primer pretirane količine soli in ojačevalce okusa, ki škodujejo ledvicam in drugim organom, hkrati pa mačko tako "zasvojijo", da noče jesti ničesar drugega. Tudi o silni hranilni vrednosti močno dvomim. Mačka je, za razliko od človeka in psa, ki sta vsejeda, po naravi mesojed. Njena osnovna hrana je meso. Zdaj pa poglejte tiste mizerne 4 % mesa, ki jih običajno vsebuje hrana iz supermarketa, in se vprašajte, kaj nam pravzaprav prodajajo. Sicer pa, do tega še pridemo.

Mogoče ste, tako kot jaz, naivno prepričani v splošno dobroto sveta okoli nas, in zdajle dvomite vame. Zakaj bi delali in prodajali hrano, ki počasi ubija mojo žival? Zakaj pa delajo McHrano? Coca Colo Zero?

Zakaj je to pomembno?

Zaradi nje.

Jeans je le prvih nekaj let svoje desetletne kariere jedla prej omenjeno slabo hrano. Jedla jo je navdušeno in česa drugega ni niti povohala. Ko sem izvedela, kakšne posledice ima slaba prehrana, sem se takoj lotila menjave hrane. Tega pri mački ni modro narediti čez noč, mi je svetovala veterinarka, zato sem postopoma dodajala novo, zdravo hrano, in zmanjševala količino stare. Zraven sva se odvajali tudi od mokre hrane in postopama prehajali izključno na brikete, saj se prva lepi na zobe in pospešuje nastajanje zobnega kamna in s tem povezanega gingivitisa, medtem ko naj bi briketi zobe do neke mere celo čistili.

Seveda ni šlo gladko. Ne pričakujte, da bo šlo gladko. Mačke so trmaste. Predstavljajte si triletnika, ki je imel prej neomejen dostop do čokolade in McHrane, zdaj pa mu ponujate zelenjavo in meso, pečeno z malo maščobe in soli. Tako mačka kot triletnik ne moreta vedeti, kaj je dobro za njiju. Zato moramo namesto njiju vedeti mi. In oprostite, ampak sem precej večja in po potrebi tudi precej bolj trmasta od najbolj temperamentne mačkete. Počasi je šlo in pristali sva na briketih Royal Canin. Definitiven napredek.

Žal je napredek prišel malce prepozno. Pri čiščenju zob so Jeans diagnosticirali kronično odpoved ledvic (CRF). Se spomnite, kaj sem prej zapisala o soli in drugih sumljivih sestavinah? Bolezen je neozdravljiva, transplantacije ledvic pa so pri mačkah redke. Na srečo smo CRF odkrili v začetni fazi. Jeans sem takoj začela hraniti s posebej predpisano hrano, ki ji rečemo tudi ledvična dieta. Začuda je bil prehod tokrat gladek in hrano še vedno z veseljem je. Poleg tega imava redne preglede pri veterinarju, kar je za žival tako ali tako nujno, in zaenkrat še ne kaže simptomov. Čez nekaj let pa bo bolezen pokazala svoj pravi obraz, kar bo s sabo prineslo višje veterinarske stroške, mnogo več nege in na koncu neizogibno smrt.

Prvi razlog, zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar, so torej veterinarski stroški. (Razen, če ste brezsrčen izmeček, ki bi svojo žival pustil trpeti. V tem primeru vas naprošam, da se takoj odpravite v nek miren kotiček in se nemudoma ustrelite. Prej pa še pokličite mene, da odpeljem to ubogo bitje daleč stran od vas.)

Drugi razlog? Puhlost. Hrane, namreč. Gre za razmerje količine hranilnih snovi in polnil v hrani. Ste kdaj prebrali drobni tisk na embalaži hrane in pogledali, kakšno količino hrane naj bi dnevno dobila vaša žival? Ponavadi gre za razpredelnico teže živali in količine hrane. Običajno je optimalna dnevna količina kvalitetne hrane precej manjša od količine nekvalitetne, saj je v drugi več polnil. Kar pomeni, da poceni hrane v istem časovnem obdobju porabite več. Če preračunate, ugotovite, da je razlika v ceni pravzaprav mnogo manjša, kot se zdi.
*Centrifuzija me je v komentarju prijazno opomnila še na prenažiranje. Poglejte torej tudi tja.

Argument je sicer veljaven, njegovo težo pa bom zdajle namenoma zmanjšala. Denar je pomemben, ampak še bolj pomembno se je zavedati, da je imeti žival odgovornost in hkrati luksuz. Kaj mislim s tem? Preprosto. Če nimaš denarja, ki ti bo omogočil pravilno skrbeti za žival, nimaš živali. Tako zelo enostavno je. Me prav zanima, kateri odgovoren posameznik bi se odločil imeti otroka, če bi mu bilo kristalno jasno, da ga ne more preživljati. Po drugi strani vsak lahko dobi mucka ali kužka, na svetu jih je tako ali tako nešteto, pri tem pa ne pomisli, da je treba imeti tudi sredstva, s katerimi ga bo vzdrževal 10 do 17 let. Za hrano, za potrebščine, za veterinarske posege. Nikoli se ne ve. Poskusi varčevanja na račun zdravja živali, ki pri tem nima nobene besede, pa enostavno niso pošteni. Posebej, če je to varčevanje le navidezno.

Obljubila sem nekaj virov o mačkah, njihovi prehrani in zdravju:

About.com o mačji hrani
Stran za lastnike mačk s CRF
Trenutno moja najljubša knjiga o zdravju mačk: Borzendowski, Janice. 2007. Caring for your Aging Cat: A Quality-of-Life Guide for Your Cat's Senior Years. Sterling Publishing. New York

Veliko lahko izveste tudi od svojega veterinarja ali pa zaposlenih v trgovinah, specializiranih na živalsko hrano in potrebščine. Tam boste seveda našli tudi kvalitetno hrano za vašo mačketo ali mačkona.

Vesela bom vaših komentarjev, predvsem takih z informativno vrednostjo, in vprašanj, pa tudi še kakšnega vira, ki ga lahko priporočite.

Jeans vas pozdravlja. Vas in vaše živalimire.

Osebna glasbena renesansa

2009-09-20T20:47:00.005+01:00

Odraščala sem v prepričanju, da se je poslušljiva popularna glasba začela tam nekje v petdesetih. Natančneje, s tole znano vižo, ki naj bi zaznamovala začetek rock'n'roll glasbe.

Krivim starše. No, pravzaprav jih ne krivim, hvaležna sem jima (predvsem fotru) za kvalitetno in široko rockersko izobrazbo, ki je predvsem v zgodnjih najstniških letih služila kot dostojen zaščitni sloj, od katerega se je odbila večina osladnih popastih glasbenih primerkov iz sredine devetdesetih. Po našem stanovanju so pač odmevale kitare. Beat that, Caught in the Act. Še danes lahko malce vzvišeno osupnem ob podatku, da kdo od mojih vrstnikov ne ve, kdo so bili recimo Cream, the Police ali pa, bog ne daj, Dire Straits.

Pa vseeno. Veliki premik v mojem zavedanju se je zgodil hkrati z mojimi prvimi koraki swinga. (Ne, to ni tisto, na kar ste najprej pomislili.) Swing s sabo skoraj neizogibno prinese jazz, prinese eight to the bar progresijo, prinese čisto novo glasbeno obzorje. (In nehajte javkati, da "ne razumete jazza". To je floskula. Poslušajte in ugotovite, kaj vam je blizu in kaj ne.)

Tako se danes na mojih playlistah med raznimi Soundgardni, Bushi in Queeni potikajo tovrstne genialnosti:

Ja, original je in vedno bo od Bobbyja Darrina. But Lady Ella rips it.

Pa še ena bigbandovska klasika:

V tem jaz slišim Afriko. Pa ne samo jaz. Swing Jam, anyone?

Tokratne teatralije

2009-09-18T22:42:00.004+01:00

Po delavnicah mojih (skoraj) vsakdanjih me je zaneslo v Mladinsko na zastonjkarsko predstavo Sla v režiji Vita Tauferja. No, ni me ravno zaneslo, ampak so me Nika, Blaž in Grega zelo prijazno in čisto prostovoljno vzeli s sabo.

Sprašujem se, zakaj me zadnje čase pot vodi na same monološke zadevščine. Mogoče mi hoče življenje povedati, naj se malce pomenim sama s sabo o ... zadevah. (Vstavi pathos.) Tudi Sla je, kakor večina dram in še kakšna boljša komedija, pomenek s samim sabo. Tak dokaj konkreten, na trenutke nadležno agresiven pomenek. Ne morem reči, da me je pustila hladno, ne morem reči, da me je globoko ganila. (Vstavi še dve do tri floskule e presto - šolski spis.) Na koncu mi ni bilo povsem jasno, kaj naj menim o videnem. Kar samo po sebi ni ravno dober znak, kneane? Navsezadnje se bom še ujezila, ker se spet prestopam okoli nekakšnega stališča kot kmečka nevesta in čakam na dovoljenje, da mi nekaj ni všeč.

Brez pomote, dramsko besedilo je imelo svoje trenutke. Mnogo njih, če smo natančni. Recimo "Čas beži. In jaz nikoli nimam časa." pa "'Zgledaš še kar srečno za nekoga, ki to sploh ni." (Zapisano po malce ošvohnelem spominu & OK, OK, sem že nehala s spoilerji.) Na poti iz gledališča in kasneje na pijači se je razvila dokaj plodna debata o tem, kdo od likov je bil komu kaj, kdo je koga kaj, kdaj in kako. (Močno se trudim, da bi izključila spoilerje.) Če seštejem oboje, lahko zaključim, da mi je bilo pravzaprav všeč besedilo, ki je, mimogrede, delo Sarah Kane. Tako poetična elokucija (pazi FDV-jevko) kot tudi retrogradno razvozlani plot (Zdaj se pa že res opravičujem za afnanje. Mimogrede, kako se temu lepo slovensko reče? Zaplet? Zasnova? Blgžlblj?).

Igro tako nerada ocenjujem. O njej vem ravno toliko, da se mi približno svita, koliko je vsega, česar ne vem. Kljub vsemu pa je ne morem spremljati popolnoma laično. Včasih se grdo in štorasto izrazim, da me igra "kupi", če me prepriča, potegne vase, prevzame. Neda R. Bric, Matej Recer, Boris Kos in Janja Majzelj so me vsake toliko sicer kupili, ampak mestoma tudi zavrgli (Prodali ravno ne. Sem dokaj spodobna punca.). Je pa bila - vsaj zame - Janja Majzelj kako stopničko nad ostalimi. Oziroma, korak bližje. Zaskrbljujoče? (Pejte gledat, če ne zastopite.)

Opozarjaje, da inteligenca in sposobnost izražanja nikakor nista ista pašta (ljubka minipoanta predstave, ni kaj), naj svojo okorno sploh-ne-recenzijo zaključim z dvema glasbenima aproksimacijama vsebine. Ker sem pač take volje.

Horjul je drugačen

2009-09-17T11:44:00.012+01:00

Včeraj se je okrnjena ekipa prostovoljcev Twestivala Ljubljana stlačila v avte in Zavetišču Horjul dostavila zbrani denar, hrano, in igrače za živali. O Twestivalu sem se že razpisala, zato naj tokrat mojo razlagalno lenobo podpre tale prispevek TV3:

Z Renejčkom sva se ob nekam zgodnji opoldanski uri zbrcala v Ljubljano, na Dolgem Mostu pobrala Žigata (ker sva pač taka, da pri belem dnevu na cesti pobirava mlade fante), se odpeljala na Koprsko in parkirala. Vse to s samo enim ropotanjem ventilatorja. Bravo, avto.

Z Blažem in Lukatom (ja, narobe sklanjam) smo se zbasali v avto številka dve. Zafnano gledano je naša odprava torej vsebovala @Lacn, @luka259, @sikfak in @ena2345. Zelo modro sem s sabo vzela Štefko. (Štefka je moj navigacijski whatchamacallit. Poimenovana po profesorici zemljepisa na osnovni šoli. Tudi z njo sem se kregala.) Malo se nam je mudilo, da bi ujeli dostavljalca D.J. Don, ki je peljal hrano, in pofotkali ta veseli dogodek. Štefka je zapovedala, mi smo šli. Ob Lačnovih majkemoidnih impersonacijah in Lukatovih, erm, lucidnih observacijah so mi solze smeha lile v potokih. Po slabi uri štefkanja in krepavanja ugotovimo, da smo na kolovozu, daleč od civilizacije, in okoliške krave se nočejo pogovarjati z nami. Včasih ob poti ugledamo kakšen zaselek (ja, eno hišo jaz štejem za zaselek) in z zadnjih sedežev se slišijo medklici "Vukojebina! Populacija: tri!" - " Krave!". Nakar seveda ugotovimo, da je nekdo šaril po Štefkinih nastavitvah in ji prepovedal predlagati polkrožno obračanje. Štefka je cipa, so rekli fantje, in smo obrnili. Nato so nam lokalni Indijanci pomagali najti pot. Vmes bežno ugledamo dostavljalca, ki se je baje izgubil še bolj kot mi. Pestro.

Prispemo do zavetišča, ki ga pravzaprav sploh ni težko najti (sans Štefka). Moja prva misel ob pogledu na te živali je "Horjul je drugačen." Videla sem namreč že nekaj zavetišč in, čeprav cenim to, kar počnejo, povsod vlada nekakšen duh kvantitete. Živali v kletkah in zaprte v pesjakih. Kar je še vedno mnogo bolje kot na cesti, da ne bo pomote. Tukaj pa je vzdušje bolj domače. Najprej nas pričaka nizka ograda z mladimi kužki. Takimi kužki, ki ti stopijo srce, da si moraš neprestano mantrati "ne morem imeti še psa, ne morem imeti še psa". Vsak ima ime, vsak ima karakter. Vsi imajo pozornost predanih prostovoljcev in zaposlenih. Vsi imajo pristen stik z ljudmi.

Namesto kletk z mačkami je v Horjulu mačjak. Večji polodprt prostor, kjer se mačke prosto gibljejo, plezajo po igralih, spijo in se igrajo. Mačkete pa take, da se ti srce takoj po kužkih stopi še enkrat. Ob ograjo se pridejo pocrkljat in neumorno predejo. Izvem, da so večinoma tu že odkar so bile sesni mladiči, zato so zelo priljudne. Trenutno jih imajo v oskrbi mnogo preveč, zato na spletni strani še bolj kot ponavadi spodbujajo posvojitev. Tudi o življenju s posvojeno mačko sem že pisala, na kratko, krasno je. Mimogrede, Jeans vas pozdravlja z okenske police, kjer je trenutno sonček.

Malce za nami, ki se že kezimo ob lepo urejenih pesjakih, prispeta Živa (@alivea) in Tomica (@illegaldrum), pa še predstavnika Urbanega plemena (@jssr in @vrisk), z zbranim denarjem, potem pa tudi ubogi izgubljeni dostavljalec. Znosimo pakete iz kombija, predamo vse skupaj dekletom iz zavetišča, še malo pokramljamo, pocrkljamo štirinožno sekcijo in se odpravimo domov. No ja, na kavo.

Drugega kot to, kako navdušena sem nad standardom v Zavetišču Horjul in kako vesela, da smo za twestivalsko dobrodelnost izbrali prav njih, pravzaprav še ne spravim skupaj. Imam pa občutek, da me bo še kdaj zaneslo tja. Če ne prej, pa po mojo naslednjo štirinožno najboljšo stvar v življenju. Naj zanese tudi vas.

Fotogalerija, iz katere sem si izposodila tudi teh nekaj slik, se nahaja na strani Računalniških novic. Hvala!

Še nekaj povezav:
Spletna stran Zavetišča Horjul
Uradni blog Twestivala Ljubljana

Vesoljni šodr od nazaj naprej. In Twestival Ljubljana.

2009-09-10T19:52:00.007+01:00

To popoldne je bilo eno tistih, ko napol pričakujem, da bom samo sebe nekje srečala. In se gladko zignorirala, ker se mi mudi. Pejmo od konca, za hec.

3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:

Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra

Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)

In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.

2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):

1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.

Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.

Twestivalije

2009-09-04T13:06:00.009+01:00

Kaj počenjam zadnje čase?
- urejam diplomsko za tisk (Muh, meh, muhmereh.);
- berem A Song of Ice and Fire (Obsesija poletja, will blog about it.);
- se fijakam naokoli s čustvenim avtom (Dragi Rene, če ne nehaš škripat, greva v Kamnik.);
- NE pomivam posode (Nezdravo.)
- polnim Twitter streame s hashtagom #twestivalLJ (Ja, no, danes o tem, ste me pogruntali.)

Twestival. Ka te je to?

Kot je zapisal Tomica: Twestival oziroma Twitter festival je niz globalnih dogodkov oziroma festivalov, ki jih sočasno prirejajo uporabniki spletne skupnosti Twitter po vsem svetu. Namen Twestivalov je druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene. Gre za relativno novo obliko druženja, ki se je začela šele pred letom dni, tokrat pa prihaja v različici Twestival Local in s sloganom »Tweet. Meet. Give.«, torej »Tvitaj. Druži se. Podari.« V 45 državah po svetu bo med 10. in 13. septembrom potekalo 183 lokalnih Twestivalov, dobrodelne akcije pa so tokrat lokalnega značaja, tako bodo zbrani prispevki sredstva namenjeni lokalnim neprofitnim organizacijam.

In zakaj jaz blejim o tem?

Ker sem ena od prostovoljcev. Ker zbiramo denar za živalimire. Ker komaj čakam.

Spet Tomica: Ljubljanski Twestival – TwestivalLJ – se bo zgodil v petek, 11. septembra. Zametek slovenskega TwestivalLJ sega dva tedna nazaj, ko smo slovenski uporabniki Twitterja odprli debato o twestivalu v Ljubljani. Ker sta glavna organizatorja predstavnika Urbanega plemena, je bil za prizorišče kmalu določen lokal Pri Zelenem Zajcu, kjer je sicer že potekalo nekaj neformalnih druženj slovenskih tviterašev.
K soorganizaciji je prostovoljno pristopilo precej (poldrug ducat) posameznikov, katerih skorajda edini skupni imenovalec je Twitter. Razlog za zanimanje je najverjetneje naša, slovenska dobrodelna akcija, za katero smo na Twitterju najprej zbirali predloge, nato pa izglasovali društvo Zavetišče za živali Horjul, ker so ob izteku poletja soočeni s (pre)polnim zavetiščem (po zadnjih podatkih dajejo zavetje 95 mačkam in 49 psom).

Kaj se bo dogajalo?

Žur bo. Živalski. Pasja procesija? :) Te dni zvonijo telefoni, šibajo maili, twiti še bolj ... skratka, sestavljamo program. Načrtujemo koncerte, plesne in ognjene nastope, nekaj znanih obrazov slovenske scene ... Zaenkrat še ne moremo ničesar obljubiti, ampak program bo končan v kratkem. Ker mora biti.

Več o vsem je in bo na blogu ljubljanskega Twestivala, sprotno dogajanje in naše blodnje pa lahko spremljate na festivalskem Twitter accountu in pod hashtagom #twestivalLJ.

Stay tuned. Mogoče bi se kdo celo vključil in sodeloval? V vsakem primeru, se vidimo 11.9. na Zajčevem vrtu!

Kids in njihovi mediji a.k.a. Mularija in tehnologija

2009-08-31T18:34:00.005+01:00

Odkritjece dneva ali kaj delajo sodobne komunikacije:

Ker je v sredo treba oddati poročilo za evalvacijo projekta nešto blabliblu, seveda ždim na youtube-u. Od nekod se v ozadje možgana prikrade glasek "Poglej, če je gor kaj od MGMT." Ker si že nekaj časa obljubljam, da bom pogledala, kdo ali kaj je to. Ker se zavedam, da sem se glasbeno zataknila v devetdesetih. Kar pomeni, da se staram. Kar se ne. Sploh.

SKRATKA!

Tale video sem srečala. Zanimiv pa ni video kot tak, pač še ena fan kreacija, ampak zgodba v "more info". Stric avtor pravi: "Ray Tintori, who has directed 3 official videos for MGMT, finds my fan video online and invites myself and my two actors to come to New York to appear in MGMTs next official video for Electric Feel."

Pred dobrimi desetimi leti si lahko samo sanjal o tem. Ja, lahko si bil fan nekega benda. Lahko si v garaži žulil njihove komade in s kamkorderjem (sic!) snemal videe in ne vem kaj še, ampak možnosti, da te taisti bend odkrije in povabi k sodelovanju so bile pa v rangu z možnostmi, da jaz osebno takojci zdajci postanem profesionalna balerina. Danes je očitno tudi to možno. Možno je še kaj resnejšega (Twitteraši: #iranelection, need I say more?). Sodobna informacijska tehnologija je dvorezen meč, ampak občutek imam, da ga bo mlada generacija znala vihteti, kot je treba. Medtem, ko se mojemu fotru pojavijo rosne kapljice na čelu že ob pogledu na računalniški ekran, zna vsak pokovec počenjati z mašinerijo stvari, o katerih še včeraj nismo niti sanjali. Kaj bo čez pet, deset let? Ali je naša domišljija sploh sposobna toliko, kolikor jo lahko podpira tehnologija?

Torej, kljub temu, da mi gre sodobna civilizacija z vsemi svojimi pretenzijami in komplikacijami pogosto krepko na živce, me včasih kar malo navduši.

Senigallia, prvič

2009-08-25T11:36:00.006+01:00

Prvič, ker sumim, da bom tole razbila na več postov (in eden bo samo o ledeni kavi). In prvič, ker sem bila tam prvič.

Senigallia je obmorsko mesto v Italiji. Za plesalce swinga, rockabillyje etc. pa je Senigallia predvsem žur. Tam se namreč vsako leto zgodi mali raj na Zemlji, zvan Senigallia Summer Jamboree. V praksi to pomeni plaža čez dan (dan se začne, ko se pač zbudiš) in ples do jutra.

Nekateri srečneži si lahko vzamejo ves teden časa. Ostali pa smo se pripravljeni za podaljšan vikend voziti 500 kilometrov v vsako smer. Ker smo malo zmešani, vemo.

Smo šli s camperjem, kar je bila res zmagovita ideja. Najprej dečve od Ljubljane do Kopra z mojim Renejčkom, ki je spet na veliko čustvoval in se ni odzival na moje pripombe v stilu: "Pred enim mescem si bil na servisu, nimaš nobene pravice škripat!". Kako sem mu ponotranjeno ploskala, ko smo končno parkirali in se spravili v našega Forda Genesis-in-še-ene-tri-imena ... Vozil je Luciano, hvalabogu, z mojim avto-moto talentom bi namreč končali v prvi oljki in/ali jarku.

Čez Padsko nižino je bilo VROČE. 41 stopinj. Klima je malce pozabila, kaj je njena osnovna funkcija, in je bila tam samo za okras. Vsi deli telesa so se mi lepili na vse druge dele telesa in sladoled, kupljen na eni od črpalk, je bil pri najboljši volji le sobne temperature. Zašli smo samo enkrat (!). Ob prihodu smo ekspresno našli parking za avtodome, hvaležni za dejstvo, da je zraven črpalka, voda in trgovina, ter da smo od plaže oddaljeni za dober pljunek.

Plaža peščena, morje tako toplo, da smo bili kar malo razočarani, ampak vseeno je bila to prepotrebna odrešitev. Za kosilo pašta, potem pa plesat.

Festivalsko dogajanje se je odvijalo na več lokacijah v centru. Štanti z vintage oblačili, narejeni zato, da jaz vzdihujem in se zadržujem, oldtimerji, ob katerih se sicer ne moreš slikati v obscenih in kičastih pozah, ker so za ograjo (kar je čisto razumljivo), trije odri. Na enem od plesišč se najdemo s Petro in Krištofom. Ko je programa v centru konec, se Maja in Marija odpravita proti camperju, midva z Lucianom pa sva dovolj blesava, da pičiva še na afterparty v klub malo izven centra. To je bila ena boljših odločitev. Trije floori, dober bend, dobro vzdušje. Srečamo še Vintage ekipo in ne glede na vsa prizadevanja imam kar naprej v roki kozarec. Naredi se dan in najine molitve so uslišane, kajti zastonjski avtobus se dejansko pojavi in nas odloži v centru. Spat. Za dobri dve uri.

Nadaljevanje sledi. Fotke tudi.

Sprehajanje Ančke, Ani in Lorda

2009-08-18T12:51:00.007+01:00

Lepotica na sliki je Ani. Ani je pridna psička, ki rada dela osmice. Trenutno je doma v zavetišču Gmajnice in včeraj je bila ena od treh psov, ki so naju z Lauro peljali na sprehod.

No, no, pravzaprav sva midve peljali njih. Ker sva alfa, če kdo vpraša. V Gmajnicah imajo namreč simpatičen prostovoljski program. Vsak dan med uradnimi urami lahko pridete tja in peljete njihove pasje varovance na sprehod. Kako stvar poteka, lahko preberete tukaj.

Prišli sva s podpisanima izjavama, ki jih prav tako najdete na spletni strani, in Lauri so dodelili starejšega gospoda psa po imenu Lord, meni pa črno navdušenko Ančko. Ta je na začetku sicer mislila, da je vlečni pes in jaz sanke, ampak sva se nekako uspeli dogovoriti o tem, da jaz ne bi imela izpahnjene rame in da bi ona pravzaprav tudi kaj dihala. O šepanju, ki ga omenjajo v njenem opisu, ne duha ne sluha. Se je pa enkrat samoiniciativno počila na travnik in cele štiri sekunde počivala. Pridna. :) Lord je bil bolj stoičen in je proti koncu sprehoda malce pojamral, verjetno predvsem zato, da ga je Laura še malo pocrkljala.

Ker sva videli, da je za Lorda pol ure pohajkovanja povsem dovolj, sva se obrnili nazaj proti zavetišču. Do konca uradnih ur je bilo še dovolj časa, zato sva vprašali, če še kakšen kuža ni bil na sprehodu. Dobili sva Ani, ki je bila krasna sosprehajalka. Sopoplesovalka, pravzaprav. (Delala je osmice, ampak to nam je uspelo izvajati brez zapletanja vrvice.) Resno bi se lahko zaljubila v takšnega psa, če ne bi živela sama in doma imela mačje najdenke, ki se jih na smrt boji. Jo bom pa z veseljem še kdaj peljala na sprehod.

Najbrž se najde še kdo, ki ima rad pse, pa mu okoliščine ne dovoljujejo, da bi imel svojega. Ali pa kdo kot Laura, ki ima kar dve psički, obe iz zavetišča, pa še najde čas in energijo za ostale štirinožce. Sprehajanje psov v Gmajnicah je morda kot nalašč za vas. Enkrat za spremembo se odpravite tja namesto na pivo. Lahko pa bi bil to tudi kreativen in odštekan zmenek, kaj pa vem. Razmislite.

P.S.: Moj blog se je zadnje čase nekam poživalil. Zanimivo.

Mačje borilke, notranji zajedavci in finta

2009-08-16T21:10:00.004+01:00

Notranji zajedavci so zajedljiva reč. Zato vsak odgovoren lastnik malih živali ve, da jih je treba v sodelovanju z veterinarjem redno odpravljati.

Po mojih izkušnjah vesoljni mačkeraj ni ravno navdušen nad tlačenjem tablet v gobec. Omenjene izkušnje se običajno manifestirajo v obliki nadvse privlačnih prask po rokah in drugih delih telesa uboge lastnice male živale in v napihnjeni, histerični besnosti omenjene male živale. Ampak to so samo še zaprašeni spomini. Imam namreč finto, ki jo z veseljem delim z vami, ker bo z njo odpravljanje zajedavcev manj stresno za vas in vašo mačketo ali mačkona.

Kot sem že omenila, znajo biti tablete za bolj temperamentne žverce cel hudič. Mačke so ponavadi preveč natančni jedci, da bi jim jih podtaknili v hrano (pri psih je manj težav), zato nam ostane tlačenje v gobec, s prstom ali posebnim aplikatorjem. Obe metodi zbudita pljuvajočo in praskajočo "borilko" v moji Jeans, zato se tega ne grem več. Že veterinar ima težave z njo, jaz pa naslednji dan skoraj nimam šans.

Obstaja pa pasta, recimo Krkin Biovermin, ki služi istemu namenu kot tablete. Dobite jo pri večini veterinarjev. Načeloma naj bi jo stisnili živali v gobec, kar pri Jeans seveda spet ne gre. Zato pravi odmerek paste gospodični namažem kar na tačke. Ker je v njeni naravi, da ne mara biti umazana, vse skupaj lepo poliže in pri tem sploh ni preveč užaljena. Paziti je treba le, da pasto razmažemo po dlaki. Če bi jo samo stisnili na tace, bi mačketa enostavno stresla taco in večina odmerka bi pristala na tleh. Bodite pozorni, da žverca res poliže vso pasto. Postopek ponovite trikrat na leto (se mi zdi, piše na embalaži) in tako vi kot vaša borčevska živalimira boste srečnejši.

Hiroshima cake

2009-08-12T22:14:00.008+01:00

Kaj sem počela v sredo zvečer? Nisem gledala utrinkov, ne. Lahko bi bila gledala njih odsotnost zavoljo meteoroloških obstrukcij (ja, pač, oblačno je, kaj čmo), ampak sem raje pekla. Torto.

Zdajle moji bližnji, ki itak edini berejo ta blog, se mi zdi, upam sicer da ne, ampak upanje je sreča norcev, pa saj čisto pri sebi že dolgo nisem, to se ve, no, SKRATKA ... Oni zdajle dvigujejo obrv, no, ja, to sem hotela povedati. Vedo namreč, da v moji nanokuhinji ni prostora za pečico. (Cmizdr, cmizdr, cmevk, cmevk.)

Zato pa ljubim svojo mikrovalovko. Recept za petminutno čokoladno tortico sem pred tedni našla na Instructables, danes pa me je podobna ideja sunila v nos z nekega drugega vira. Tole je moja verzija:

Vzamete skodelico (mug) in vanjo zmečete:
- 1 jajce
- 3 žlice moke (v mojem primeru polnozrnate, neka ekobio varianta, sicer pa ni važno)
- 1 žlico sladkorja (jaz sem uporabila rjavi sladkor)
- 2 žlici mleka
- 1/2 ali 1 žlico navadnega olja
- manj kot pol čajne žličke pecilnega praška
- malce vanilijevega sladkorja (za aromo)
- kakav - po občutku (če ste brezčutni, poskusite z eno ali dvema žlicama)

Dobro premešajte in pustite stati 10 minut (OK, 7 in pol, če ste nestrpne sorte). Potem pa skodelico kake 3 minute hirošimizirajte v mikrovalovki pri polni moči. Zraven malce glejte, kaj se dogaja z njo, da ne bo kakšnih erektilnih disfunkcij. (Mislim na nehoteno predoziranje pecilnega praška, ki rezultira v pretiranem vzhajanju testa, no. Kaj ste pa vi mislili?)

Ko je zadevščina pečena, je vredno malce počakati, preden jo vzamete iz pečice in pogoltnete. Nujno pa jo je zaliti oziroma namočiti, ker je sama po sebi precej suha. Damam predlagam Malibu, pravim descem navaden rum, otrokom sok, jutranjim tipom pa morda kavo. Sicer pa, prosto po Prešernu.

Naslednjič bom v testo zabrisala nekaj višenj iz kompota ali pa kakšen gozdni sadež. Bi znalo biti zanimivo. Mikajo me tudi eksperimenti tipa silikonski pekač, mikrovala in muffini.

Mimogrede, a veste, kaj se zgodi, če po nesreči daš kovino v mikrovalovko? Moder ognjemet. Zelo lep. Pa, presenečenje, lastnik/-ca mikrovalovke popolnoma poživini nad tabo.

Bodite pridni in poročajte o svojih mikrovalovno orientiranih kulinaričnih presežkih. Dober tek!

Embalaža je Tako danes

2009-08-09T23:48:00.007+01:00

Prisežem, da sem bila namenjena izključno v Milčka po gel za tuširanje. Ampak moje noge mislijo samo nase in so zavile v Humanica. Take pač so.

Supernova, kajpada. No, na srečo mi niti eni čeveljčki niso padli v oko in pri tem iz denarnice zbili relativno redke dobrine, zvane denar. Je pa mojo komunikološko pozornost zbudila embalaža Bronxic.

Bronx, dragi moški, so čevlji. Dame to že vedo. Skratka, blagovna znamka ima očitno zdaj slogan So Today, in del kampanje so tudi prisrčni napisi na škatlah.

Spomnim se še Making him offer you a foot massage is So today; Leaving the store in your new shoes is So today; Kicking ass is So today; Taking these babies out tonight is So today; druge pa si oglejte kar na mestu zločina, zdajle sem malček sklerotična. Če se ne motim, lahko isti model čevljev dobiš v škatlah z različnimi napisi, kar pomeni, da ob najlepejših šolencih izbiraš tudi najzabavnejšo škatlo.

Predvidevam, da je to za nas, postmoderne potrošnike, privlačna poteza. Že dolgo je jasno, da kupujemo pomene in ne stvari, zdaj pa za ceno enega simbola dobiš kar dva. Simpatično škatlo bolj verjetno postaviš na vidno mesto v stanovanju, ta na sliki celo predlaga, kako jo lahko uporabiš.* Tako te embalaža še naprej opominja na blagovno znamko in tvojo navezanost nanjo. Skratka, zmaga.

*Samo to me zanima, kdo še prejema ljubezenska pisma. Razen, če si dečve printajo e-maile, twite in komentarje, da jih lahko mečejo v škatlo. Mmmmhm. Razmišljanje pri tem konkretnem napisu je torej malček So yesterday. Ups.

Nomen est Omen

2009-08-09T15:42:00.004+01:00

Evo, čas za en nagravžno egocentričen post. Tokrat ne o tem, kako sem jaz kot taka oh in sploh fajn, ampak o mojem imenu (ki je oh in sploh fajn).

"Ena."
"Ja, res mi je tako ime."
"Ne, ne Eva."
"Ne, Ema tudi ne."
"NE, JOŽICA TUDI NE."
"Grrraaaughl!!! (bum, tresk, pow in sorodni zvoki, izpisani v ličnih oblačkih)"

Večina ljudi, ki se jim predstavim, sodeluje v tovrstnem dialogu, ali pa se mirno odločijo,da sem "kr ena". Tudi prav. Hvala, starši.

Moja neposredna prednika imata celo logično razlago za to ekstravagantno poimenovanje (ki se, mimogrede, izgovori z ozkim e), ampak trenutno se mi ne ljubi razpredati te štrene. Življenje z nenavadnim imenom (trenutno nas je v Sloveniji 18) je ... pestro. V denarnici imam malo morje potrošniških kartic za popuste, ki veljajo za neke neznanke, razne Eve in Ine, ki se pišejo čisto tako kot jaz. Čeprav vsakič bebavo počasi črkujem te tri črke, jih napišem z velikimi tiskanimi in dodam "Tako kot številka," jim še vedno uspe. Pri predstavljanju redno vlečem iz torbice osebno, največji štos pa je, ko se predstavim hkrati z našo Neno. Mimogrede, dragi dolgoletni prijatelji, še vedno čakava na dan, ko se ne bo nihče več zmotil in mene poklical Nena ali njo Ena. Bilo bi osvežujoče. :)

Prednika seveda nimata pojma, od kod se je to ime vzelo in kaj pomeni. Sodeč po Velikem leksikonu imen naj bi bilo nemška oblika grškega imena Helena, ki pomeni plamenico oz. baklo. Drugi viri pravijo, da gre za keltsko ime, poenostavljeno inačico Eithne oz. Ethniu. Ta dečva ima pomembno mesto v njihovi mitologiji, saj je Balorjeva hči, ki je šmirala z nekim sumljivcem in rodila trojčke. Kljub prizadevanjim njenega očeta eden od trojčkov preživi in, kot je prerokovano, ubije svojega dedka. Fajn žlahta, mar ne?

Pri Keltih Ena pomeni mali ogenj ali jedrce. Srčkano, kneane? Zanimivo, da se tako pri Grkih kot pri njih pojavlja element ognja. In moja barva las ter temperament počasi dobivata senco smisla. Zraven je še nekaj fensi pomenov, med drugim "tista, ki rešuje nedolžne" in "obnoviteljica", ampak pustimo to. Ogenjček mi je čisto všeč.

Še pomembnejši od piromanskega aspekta pa je Ena = 1 vidik. Pa ne samo v smislu vaninamiljon, unikatna ko sto mater (ampak, če jih je sto, kje je tu unikatnost?) in podobne kičarije. Ne, to ni to. Ena je uzdaj se u se i u svoje kljuse. Brez kljuseta, even. Ena je tista ultimativna samost (Svetlana <3), s katero se, a ni hec, soočamo vsi. Ni nekaj, kar bi objokovali, ni nekaj, proti čemur bi se borili, je samo nekaj, na kar naj ne bi pozabili. Jaz imam to srečo, da jo nosim kot ime. Čisto tako, da ne pozabim. Sčasoma jo bom najbrž nosila tudi kot pigment v koži, tam nekje nad desnim gležnjem, čeprav igla na kost ni neboleča vaja. Sicer pa, tudi biti Ena včasih ni.

Živalimire

2009-07-30T14:22:00.008+01:00

18. 6. 2009 res nisem imela časa. Tik pred odhodom na morje, tisoč in en opravek, popoldne napovedani obiski, skratka, žonglirala na polno. Potem pa sem zaradi drobnega mijavkanja izpod nekega avtomobila za Bežigradom vse žogice zalučala stran in se lotila akcije.

Povod akcije je bil micen majcen siv mucek, ki je hvalabogu opozoril nase v ravno pravem trenutku. Na srečo sem imela pri sebi Jeansin boks. Ker sem že večkrat lovila pobegle ali prostoživeče mačke, je 'lov' trajal pet minut. Ko sem ga ujela, je bil sicer silno hud, ampak potem se je spomnil, da je tudi silno utrujen, in v boksu napol zaspal. Takale mala živalca je še precej nebogljena, tudi pobegniti še ne zna prav dobro. Če ga ne bi našla jaz, bi verjetno po hitrem postopku postal žrtev ceste, kakšnega psa ali pa preprosto dehidracije in stradanja.

Najprej sem mu v boks dala vodo, ga postavila na hodnik in se odpravila po okoliških hišah vprašat, če kdo pogreša mucka. Nič. Sledil je klic fantastični Maji iz Društva za zaščito živali Ljubljana, po katerem sva kmalu ugotovili, da je najbolje, če ga odpeljem v zavetišče. Via Gmajnice, kjer so ga pregledali, cepili in vse, kar spada zraven. Zdaj pa vidim, da ga oddajajo. Link je tukajle.

Hočete ga, verjemite. Ker je faca. Pol poti do zavetišča je spal, drugo polovico pa je rezerviral za adrenalinske športe (beri:plezanje po stropu boksa). Ob prihodu je vse nadrl, kaj se to pravi, da ga vlačimo naokoli v neki škatli. Srčkan je pa tudi. Nepopisno. Očitno tudi zdrav. Torej, premislite, ali imate v življenju prostor za najdenega mucka.

Iz lastnih izkušenj, moja najdenka Jeans mi pomeni več kot večina (ne, čakaj) VSI ljudje na svetu. Včasih se ji nasmejim, ker počenja take neumnosti, včasih začudeno buljim vanjo, kako je lahko tako frdamano elegantna, največ pa mi pomeni, ko mi zleze v naročje, kadar čuti, da sem žalostna ali živčna. Ko pridem domov, me čaka na oknu in potem pobebljeno srečno skače okrog mene. Pa naj še kdo reče, da se mačka na človeka ne naveže. Pa še to: mačke niso hinavske. Mačke so direktne. Točno pokažejo, kaj si mislijo o človeku. Sama to lastnost cenim tako pri njih kot pri ljudeh.

Mimogrede, z odgovorno prehrano in rednimi pregledi pri veterinarju ima mačka lahko dolgo in lepo življenje. Najbolje je, da je žival sterilizirana oz. kastrirana in izključno notranja. Več informacij o problematiki zapuščenih živali in o tem, kako lahko pomagate, najdete na strani DZZŽ.

Pestro obdobje

2009-07-27T20:08:00.003+01:00

Poletjepoletjepoletje. :)

Kako si kaj, blogosfera? Vsi objavljate fotke z morja, a ... Prasci. :)
Baba zmešana se je na morje zbrcala že tam nekje v juniju, in, kot to znam samo jaz, v piko zadela točno tisto krpico slabega vremena, ki je še visela nad siceršnjo vsesplošno meteorološko kičastostjo. Ampak nič za to, morje je moj doma, tudi če ob meni plavajo ledene kocke.

Tisto, kar je sledilo, bodo zgodovinarji v mojih številnih biografijah poimenovali Pestro obdobje. (Sem že omenila, da bom zagotovo slavna, lepa in pametna, ko bom velika? Škoda, da sem že v osnovni šoli nehala rasti, in to pri silnih 160 cm.) Na kratko se je v Pestrem obdobju zgodilo naslednje:

a)Izvem, da zaradi birokratske zablode ne bom mogla diplomirati septembra ali prej. Napisana, a še malce neurejena diploma ždi na trdem disku že od junija, jaz pa čakam na oktober, ker so nekateri na našem faksu ... posrečeni. Te infarktuozne vesti me dosežejo dober dan pred že tako travmatičnim petindvajsetim rojstnim dnem. Vse najboljše, Ena, zakaj imaš pa pištolo v ustih? Mimogrede, hvala pijanim in manj pijanim prijateljem za prisrčno praznovanje, ki me je zvleklo iz obupa.

b) Renejček (avto) se pokvari. Dvojno. Na poti z morja, seveda. En sesut termostat v kompletu s pregrevanjem prve klase, nekaj ur živčkanja na Ravbarkomandi s Tajo in Dino ter supermenski prihod mojega strica/avtomehaničnega genija kasneje ga spravim domov. Nekaj časa se še vozim naokoli z misterioznim škripanjem pri hitrostih nad 100. Zelo zanimivo se je ob vsaki vožnji v Ljubljano tri-do-petnajstkrat poslavljati od ljubega življenja. Ko končno pridem do servisa, ugotovimo, da je škripal - ventilator. Vsa moja poduhovljenost je bila odveč. Sem pa od teh dogodkov dalje globoko hvaležna, da moj stric po stroki ni recimo arheolog.

c) Nekega lepega dne peljem našega irskega popotnika Logyja iz Ljubljane in se je treba na hitro ustaviti še v Supernovi. Tam se neka sicer čisto prijetna gospa iz ljubega miru zaleti v moj že tako travmatiziran avtek in prispeva spoštovanja vredno vdrtno ob zadnjem kolesu. V epizodi sodelujejo še prepotentni varnostnik, ki bi rad bil policist, trije čedni mladi policisti, ki bi raje bili kaj drugega, evropsko poročilo o prometni nesreči in jagodni sladoled. Je bil hec, ni kaj.

d) Maja in Zoki se poročita. To samo po sebi sploh ni grozno, je pa usoda hotela, da nam ob tej priložnosti vlomijo v avto. Tokrat ne v Renejčka (sheesh). Poslovila sem se od najlepšejših očal z dioptrijo, vozniške, ključev z obeski sentimentalne vrednosti (moja bakrena d20 ... g33k s0b), polne stekleničke CK One itd. Denarnico in telefon sem hvalabogu imela pri sebi. Nekaj dni letanja po upravnih enotah in optikah (Sims, včasih si res car) in tri nove ključavnice kasneje so zadeve urejene.

Potem pa sem se nekako odločila, da se bo Pestro obdobje končalo. Stvarstvu sem zabičala, naj mi da mir, in zdi se, da je delovalo (v tem trenutku živčno pogledujem navzgor in čakam, da mi klavir pade na glavo). Trenutni eri lahko mirno rečemo Obdobje bluzenja. Edino prav, saj je vendar poletjepoletjepoletje. :)

Oda dendrogramu ali kaj se ti zgodi, če se preveč trudiš

2009-06-16T15:02:00.001+01:00

Danes ni dan za statistiko. Danes je dan za nizkoproračunsko poezijo.

Pod goro, kjer višnje nič več ne cveto
V kraju tam bogu nekje za nogo
Nekdo vije roke, kriči v nebo

Absolventka se vnovič v podatke zazre
Pregleda zapiske, preklika vse
Vse ji je jasno, le ena stvar ne:

OH, DENDROGRAM,
KAKO TE NI SRAM?
Saj si ves čorav, na pol si preklan
Vsaj eno skupino pred mano tajiš
V Word se nikakor kopirat' ne p'stiš

Bolj ko te gledam, bolj defekten se zdiš
Le tole povem ti: Nekam me piš'!

Dost maaam. Grem v mesto malo tavat in potem plesat.

Anketiranje končano in vsesplošni poudarki

2009-06-15T12:03:00.005+01:00

Uff, sheesh, jozos.

Najprej, hvala vsem, ki ste si vzeli čas in izpolnili mojo anketo. Skupaj vas je bilo čez 500, polovica od tega si ni takoj na začetku premislila. Ergo, N je kul. (Ma če tega zadnjega ne zastopiste, ni treba, da se obremenjujeste sa za s tem.) Najlepša hvala tudi vsem, ki ste url posredovali naprej. Rezultati bodo objavljeni ... nekoč. In sicer ... nekje. Stay tuned.

In other news, za mano so še ene swing delavnice pri Sajlesu. Tokrat mini izvedba, nekaj uric v soboto in malce več v nedeljo. Luštno kot ponavadi. Čudim se, kako je moj levi plesni čevelj še vedno v enem kosu. Pašček namreč na eni strani drži samo še ena nitka. Mama needs a new pair of shoes but she ain't got no monies. :/

Ta teden bo pester: analiza ankete od a do žnj, novinarjenje, pospravljanje 32 kvadratov štale, ki sem ji nekoč lahko rekla dom, vmesni ekskurzi v srednji vek (Obleka, zašij se!) in potem končno pobeg na morje. Sicer samo za nekaj dni, ampak bodo zlata vredni.

Pomagajte, pa bo

2009-06-05T17:00:00.004+01:00

Saj vemo, da je tale blogec pogosto mesto mojih jadikovanj, bentenj in navduševanj zavoljo diplome. No, zdaj lahko pomagate, da bo stvar tekla čim bolj gladko, pa bo manj jamranja.

Kako? Izpolnite tole tukajle anketo. Krasna je, čudovito živopisna in predvsem kratka. Boste? Lepo prosim?

Če pa se najde kakšna dobra duša, ki bi povezavo dodala na svoj blog ali mogoče postala na twitterju, bi bila pa neskončno hvaležna.

*Opombičica: Včasih, in oh, kako me to razveseli, server pade dol. Ali pa image host odpove. Takrat, če je možno, začasno deaktiviram anketo. Vi pa, ker ste fantastični posamezniki, si shranite url v zaznamke in jo rešite kasneje. Ane? Ane? :)

Delovna temperatura

2009-06-02T13:09:00.005+01:00

Mislim, da sem jo v zadnjem mesecu ali dveh dosegla. Po več kot enoletni ledeni dobi, ki je bila NADVSE ZABAVNA.

Mislim seveda na delovne navade, doseganje rezultatov, omejitev zapravljanja časa. Na diplomo, kajpak. Namreč, kar se dela tiče, sem najmanj Dr Jekyll, Mr Hyde in še njuna babica v eni osebi. Po eni strani sposobna nadčloveškega zaganjana v mišn imposibl, dokler ta ne postane mišn akomplišd, po drugi lenoba brez primere. Aja, pa rože imam rada. Perfekcionističen flegmatik. Brihtna trapa.

Po divjaškem zaganjanju v vseh štirih letnikih faksa, ki je rezultiralo v izpitih, opravljenih v prvih rokih z nadvse seksi povprečnimi ocenami, med katerim sem 'folgala' še dve do štiri študentske službe, je prišel On. Tisti z magičnim imenom. Tisti, ki je hkrati angel in demon. Absolventski staž.

Mater, je bilo ljubko, vsaj na začetku. Spanje do n-tih dopoldne, visenje na raznih Facebookih brez slabe vesti, tavanje po mestu brez gledanja na uro, kvazislužbica, ki je bila bolj žur kot pa dejansko delo in tako dalje. Uspešno potlačen občutek krivde, ker ne pišem diplome in ker iz omenjene službice nikoli ne bo kariere. Niti slučajno ne obžalujem tega obdobja, čeprav bi ga lahko izkoristila in malo več potovala. Sicer pa, finančno nisem bila ravno na vrhuncu. Ampak to itak nikoli nisem.

Dolgoročno pa tako obdobje zahteva svoj davek, in to ne samo v smislu izstradane denarnice. Možgan se poleni. Namesto živahnih poskokov in verbalnih izbruhov ob provokaciji iz njega izvlečeš samo še zategnjen "No, ja ...". Ko se sreča z nalogo, ki bi jo sicer opravil z levo (hemisfero?), mora kar konkretno zakopati, da jo reši. Po njem plešejo trivialnosti, pa še te v zmernem ritmu.

Kako sem se izvlekla iz tega? Najprej, delo, ki predstavlja izziv. V mojem primeru novinarstvo, ki ni ravno moj foh. Super stvar, samo odmerek je bil premajhen, vsaj na začetku. Te dni je včasih že kar malo prevelik, ker po enem letu opravljam drugačne naloge. Druga sestavina rešitve je precej bolj pomembna.

Reče se ji Panika. Tista jozos-a-smo-že-N-tega, mater-diploma-ali-vračanje-štipendije panika. Najprej sem migala pozimi s teoretičnim uvodom, ki je sicer ubijal boga v meni, ker imam rada konkretne podatke, jasne teorije in podobne čudovitosti, moja literatura pa je bila tipa veliko govoriti, malo povedati. Ampak nekako smo spacali. Vmes sem imela rahel digressio v delo, ker so me okronali za web urednico in mi začeli dajati fensi intervjuje. Potem je prišel april in dobila sem avto. O aprilu raje ne bi. Tu bi se lahko zalomilo. Lahko bi zajadrala v kombinacijo delam, furam in žuram, diplome pa ni na vidiku. Hvalabogu me je rešil drugi odmerek Panike.

Maj sem preživela za ekranom. Večkrat po osem do deset ur na dan. Prva polovica meseca je bila diplomsko delovno intenzivna, torej precej suhoparna. Očitno je treba, da se izvlečeš iz kotanje, najprej konkretno pritisniti na plin. No, ta raziskava in analiza je z današnjim dnem končana, čaka me pa še ena, manjša. Hkrati pa se je zgodilo tisto ključno. V meni se je zbudil the mean, lean planning machine, natreniran v letih logistike zavoljo življenja izven Ljubljane in omejenosti na javni prevoz ter dobro voljo bližnjih. Spet sem se prijavila na plesni tečaj, pustim se zvleči na razstavo, koncert ali pivo kar tako. Ali pa tja zvlečem druge. Svoj urnik prilagodim tako, da lahko počnem vse to, ne da bi zabušavala. Našla sem ravnovesje med hecom in resom. Hvala ti, teta Panika!

Sparkica ima spet eno genialno

2009-05-29T12:11:00.003+01:00

Tukajle kliknite. Veste, da hočete.

Že egolucija je izrazito branja vredna, ampak njen predlog v drugi polovici posta je pa ... no ja, bukvolucionaren. A se greste? Jaz se grem, če bom le izbrskala predlagano bukvo.

Journalism as interpreted by lolcats

2009-05-15T00:48:00.006+01:00

Me: " I can haz eenterview? "
Bigshot CEO: " No, u can no haz eenterview. "

Me: " But u pwomisseded ... "
Bigshot CEO: " I maded u a pwomiss but I breakeded it. "

Me: " Ah, bukkit! "

Improvizija 2009

2009-05-12T23:27:00.003+01:00

Zapišimo, dokler je še sveže v spominu. Ravnokar sem pridrncala domov z letošnje Improvizije, glasbeno-gledališke parade glamurja, kiča in vsesplošne najboljšosti, ki jo pripravlja kolektiv Narobov s prijatelji iz slovenske impro scene. Tukajle je njihova spletna stran, če ste firbčni.

Koncept je pravzaprav parodija Evrovizije na impro način. Izvajalci si vnaprej zamislijo glasbeni žanr oziroma stil, naslov pesmi pa določi publika. Besedilo nastaja sproti (beri: ljudje, ki to počnejo, so velike face), za spremljavo pa - mislim da že drugo leto - skrbijo Gal in galeristi.

Letos je bilo fino. Takoj na začetku naj priznam, da je bilo lani mogoče še malo bolj fino, ampak to naj ne zveni kot kritika. Publiko je najbolj očarala Alenka Marinič kot diva Duša Počakaj s pesmijo Ugrizni me v srce. Ta je bila, mimogrede, tudi moja favoritka. Seveda je vsaka točka po svoje zanimiva, toda meni so v oči in uho padle še naslednje:

Dlan upanja: folkrockerski trio iz komune, ki je zelo suvereno odpel pesem Nič ni sveto. Vokalno pohvalno (:)) z dobrim besedilom in odlično komunikacijo s publiko.
Subrina: variacija na Brilijantino, ki zame absolutno zmaga na področju scenografije in stylinga. Avto na odru in odlično oblečeni nastopajoči. Pa tudi ples in refren nista bila od muh.
Nekdo in Yusuf nekaj (na pomoč, če še pomnite, tovariši): Tešky je verjetno pel dobro zamišljeno besedilo, ki je bilo verjetno tudi vokalno nadvse okej. Verjetno. Ker ko zraven miglja Ana v polni opremi trebušne plesalke, pač ne moreš računati na popolno pozornost občinstva. Čeljusti so padale. Bravo za styling.
Rojeni izven zakona: Z Dragijem sva se strinjala, da so fantje do pike zadeli svoj punk-i-nešto žanr. Ustrezno, solidno, divje. Naučili smo se tudi, da kar se Pižame in kosov oblačil tiče, pravilo 'manj je več' ne velja. Ampak je bil pa super prepričljiv. Res!

Nenazadnje je treba povedati tudi, da je bila naša Ana Marija, ki je z vedno odličnim Tomažem vodila prireditev, v vsej svojih toaletah naravnost osupljivo lepa (del tega je zagotovo zakrivil tudi stilist Mario Dragojevič). Ne vem, kaj dečva dela s sabo, ampak mislim, da bom tudi sama postala redna gostja v tistem njenem Centru ugodja in zdravega počutja. In ne, to ni drugo poimenovanje za šank, dragi moji.

Hvala vsem, ki ste se vložili svojo ljubezen in energijo v letošnjo Improvizijo. Komaj čakam naslednjo.

Vzorec moj vsakdanji

2009-05-12T14:06:00.006+01:00

Poročilo o Budimpešti v skrajno rudimentarni obliki se še vedno valja med osnutki. Zakaj? Zavoljo izobrazbe.

Trenutno ne maram izobrazbe.

Kaj sem počela ves prejšnji teden (in še nekaj dni prej, pravzaprav)? Mrcvarila svojo voljo do življenja s sestavljanjem vzorca za diplomo. Vzorčni okvir: avtomobilski oglasi, objavljeni v sobotnem Delu v zadnjih petih letih. Ta gravž je videti nekako takole:

Seveda je to samo majhen delček, vsako leto ima namreč mljavžent fajlov. Mimogrede, za pregled enega meseca porabiš točno eno uro. Statistična obdelava bo zabavna ...

Vmes sem odkrila nekaj zanimivosti, ki verjetno ne spadajo v besedilo diplomskega dela:

Meseci s petimi sobotami bi morali biti z zakonom prepovedani.
Premalo državnih praznikov pade na soboto (ja, takrat ni publikacij).
Oglasi za erotično literaturo sodijo na isto stran kot osmrtnice. Apetitlich.
Naslove prispevkov o svinjski gripi očitno kopipejstajo kar iz starih člankov o ptičji gripi.

Poleg tega sem mnogim med vami dolžna zahvalo. Torej hvala:

Delu, ki pdf-je v arhivu objavlja za vsako stran posebej (klik - scroll - scroll -klik ...);
Acrobat Readerju, ki nekje okrog strani 21 vedno odpove;
Organizatorjem raznih zabavnih koncertuoznih dogodkov, ki so ves ta štos stlačili ravno v teden, ko sem sedela doma in po devet ur na dan klikala;
Dragim prijateljem, ki so me neumorno opozarjali in vabili na omenjene dogodke (frustracija ftw);
Vremenu, ki je bilo naravnost kičasto, medtem ko sem zelenela, bledela in venela za ekranom.

Nenazadnje in čisto zares pa najlepšejša hvala najboljšejši Taji za pomoč in moralno podporo.

Svinjsko

2009-05-04T17:35:00.001+01:00

Te dni sem prav svinjsko lena. Zabavajte se sami. :)

heyzap.com - embed games

Ah, ta materinska ljubezen

2009-04-26T20:28:00.003+01:00

Danes sem šla k mami pit martinije in zgubljat pri remiju, tradicionalen obisk, torej. Prej se nisva videli dober teden, saj so bili gospa na smučanju. Pa mi je povedala:

"Jut'r je dan upora proti okupatorju. Tud' vrat ti ne odprem ... "

Pa se ljudje še kar sprašujejo, po kom imam razcepljen jezik in subtilnost buldožerja. (Da ne bo pomote: Mati, kul si. V manjših odmerkih.)

Medo Rožnik na obisku pri nas

2009-04-25T15:22:00.005+01:00

Če me sosed nima za norca (in to je ponavadi velik če), se je včeraj po neuglednem zaselku, ki ga imenujem dom, potikal medved. (Sama zadeve ne morem potrditi, ker sem se vmes pridno potikala po ljubljanskih lokalih.) Ja, saj vemo, Višnja Gora je za časom, v Ljubljani ta hec sploh ni več moderen. Raziščimo.

see more Lolcats and funny pictures

Gre pa očitno za slavnega gospoda medveda Rožnika, vsaj če sodimo po tejle novici, ki so jo na 24ur objavili takole, na mimogrede (upam, da ga ne bodo odstrelili, ubožčka). Tudi podrobnejše guglanje razkriva, da medved ni več hot. Novic je manj, pa tudi manj oh-ah-pompozne so. Pač, žverca tava po naseljih, ki - ups - niso Ljubljana. Koga briga? Pa četudi je zdaj dejansko v neposredni bližini bivališč in ne v hosti na nekem hribu.

Eksplorativna študija, osnovana na metodi fokusne skupine (beri: kava s sosedi) nam razkrije, da je odziv lokalnega prebivalstva na dotično problematiko najlažje povzeti z besedico 'meh'. Lokalci so vsega vajeni. Spomnim se dneva, ko je kosmatinec zjutraj blodil po našem šolskem igrišču. Kar je pomenilo zgolj to, da med odmorom pač nisi šel ven na gugalnice. Stvar rešena.

Medtem ko sem junaško in požrtvovalno pometala potko na dvorišču, je mimo prikorakala starejša gospa, ki jo seveda poznam, ker tukaj pač vsi vse poznamo, tako pač je, ni pomoči. Je rekla, da gre v gozd. Sem pobarala, če se kaj boji medota. Samo zamahnila je z roko, navrgla nekaj krepkih o ljubljanski paniki in breztrzajno pičila naprej.

Torej, mislim, da pri nas ne bo S.W.A.T. teama. Dokler imamo neustrašne babice, ga niti ne potrebujemo.

Miss McGyver v akciji - fotozgodba

2009-04-18T18:58:00.010+01:00

Tole tukajle je ena od osnovnih dogem moje eksistence, ki je danes ponovno pokazala zobe.

Namreč, družbeni pritiski (pa še nevarnost potencialne astme in/ali grožnje prevzema oblasti nad stanovanjem, ki jo je objavila visoko razvita civilizacija dustbunnyjev izpod kavča) so me prisilili v sesanje tal. Ker jaz to počnem tako, kot počnem večino stvari v življenju, torej prepevajoč, bulječ (?) naokoli in na splošno ne posvečujoč preveč pozornosti, se je zgodilo naslednje:

S cevjo (brez tistega 'talnega' nastavka sem na slepo opletala po kotih pod omaricami, ko slišim Pok. Bleng. Toing. in Sssss. Bemumast, mačja igrača v cevi.

Žogica, če smo natančni. Jeans jih ganja po stanovanju in pušča po nedostopnih kotih. Lahko bi bila pogledala. Zadevščina se je zataknila šele v 'uvodu' v gibljivi del cevi, in sicer v mali komorici, kjer ima cev pregib. Ni kaj, sesalec Fifi je potreboval urgentno operacijo.

DIAGNOSTIKA

- drastično zmanjšana moč sukcije
- rdeča oznaka za polno vrečko, čeprav je bila ta zamenjana pred nekaj minutami
- Pok. Bleng. Tong. Sssss.

Fifi je operacijo prestal le pod lokalno anestezijo (kot vidite, je še vedno vključen v elektriko).

KIRURŠKA ORODJA

Za eksplorativno operacijo smo uporabili (od leve proti desni)
- plastično kost za korzete (bezanje v cev, da bi ugotovili, kje natanko je žogica)
- kljukica za perilo (pritiskanje zatičev, da smo odstranili del cevi, ki jo vidite na skrajni desni)
- kuli (zaradi lepšega in za primerjavo velikosti)

ANAMNEZA
Frdamana reč je ravno za pregibom, dejansko se jo vidi skozi majhno luknjico za izpust zraka (bezanje vanjo ni prineslo rezultatov). Po logiki jo bomo ven spravili le po poti, nasprotni od te, po kateri je prišla noter, saj je od tam naprej cev preozka. Kost za korzete je seveda mnogo prešibko bezalo za tako nalogo.

REŠITEV
Vzdevek aparatusa: The Claw. Izvorna funkcija: nabodalo za piščanca, spada k žaru. Predelava/ukrivitev: Yours Truly in Kuhinjski Stol. Večno vprašanje: Kaj za vraga to dela v moji predsobi?

ODSTRANJENI TUJEK
Pa jo imamo, žogico blesavo. Oziroma je nimamo več, ker jo je presvitla mačka že zabasala v doslej še neodkriti kot.

The Claw je zopet postal The (almost) straight metal object, stanovanje je pa že skoraj človeka dostojno. Če mi tale novinarski šiht ne znese, imam še vedno lahko kariero v McGyverizmu. Win.

Šeram, torej sem

2009-04-12T22:02:00.004+01:00

Matej s faksa (ki je kul) mi je danes dal misliti, ko sem na Facebooku ujela njegov status: "Hm it was... I think, therefore I am. But now it seems to be more like: I share, therefore I am." Zadevo sem seveda detektirala takoj po postanju dveh ali treh youtube videov in celo - shame on me - rezulatata enega od tistih najedajočih kvizov. Tsk, tsk, saj vem.

Tale poanta je zanimiva. 'Šeramo' na veliko. Večinoma internetna 'odkritja', kaj pa drugega. Kar je po eni strani fenomenalno z vidika možnosti sodobne tehnologije, po drugi pa se zdi malce absurdno. Ampak do tega še pridemo. Najprej Slavoj.

Še pomnite, tovariši, prvi letnik in občo komunikologijo, kjer smo oplazili tudi Žižkovo tezo, ki gre nekako takole (prosto po mentalno polenjeni absolventki, seveda): smo produkt tekstov, s katerimi smo se srečali v življenju. Tukaj tekst seveda razumemo kot katerokoli vsebino, posredovano po številnih prenosnikih oz. medijih. Skratka, sem skupek vsega, kar sem v življenju videla, slišala, prebrala ... in to je to.

Po novem, z vsem tem 'šeranjem' velik del teh tekstov tudi bolj neposredno rezoniram (mater vola) v svoje socialno okolje. Ali se pri tem spremenijo pravila igre, ki ji rečemo reprezentacija? Ali sodobni človek sebe reprezentira drugače? Okej, že pred stotinami let so šepetali poezijo v ušesa nabližjih objektov poželenja, salonski levi so navduševali zbrane predstavnike elitnega živalskega vrta s citati velikih mislecev in tako v nedogled. Ampak zdi se mi, da mi spustimo en korak. Citat je še vedno treba izreči, s čimer ga obvezno predrugačiš. Video pa samo objaviš, s tem pa se ne spremeni bistveno (Izvzemši komentar, ki ga lahko dodaš in druge poste okrog njega. Recimo temu sidranje, ki se je dogajalo tudi takrat.) Ne samo, da sem produkt tekstov, tudi moja reprezentacija sebe je - vsaj v socialnih medijih - vedno bolj transparenten pastiche (krpanka oz. patchwork, po domače) medijskih tekstov. Hm, hm, tezica.

V tem trenutku se zadržujem, da ne bi v dosedanji komunikološki golaž dodala še ščepca 'branje teksta je najpomembnejši trenutek ustvarjanja pomena' in zdrave doze 'jaz srček strukturalizem'. Župa bo ostala napol skuhana, vem. Tole moram še premisliti, lahko mi pa pomagate s kakšnim komentarjem. Nekoč se bom lotila tudi priloge, zvane ekskurz v Twitter in novodobni larpurlartizem.

Sicer pa, "Cogito, DUBITO, ergo sum." In 'dubito' si zasluži še nekaj časa.

Pridemo do tega

2009-04-09T11:47:00.003+01:00

Klatimira je svetovnemu spletu in svojima obema rednima bralcema dolžna še poročilo iz Budimpešte. Ampak imam odličen izgovor. Čakam na fotke. Imam tudi razlog. Kombiniram pomladno utrujenost s treningi za poletno lenobo.

Zaenkrat ponujam samo malo neuvrščenosti. Ta je vedno na zalogi.

more fail, owned and pwned pics and videos

see more Lolcats and funny pictures

Stvari, ki jih težko gledam (seznam v delu)

2009-03-19T19:28:00.004Z

nosečnice, ki kadijo:
moja mati, ki energično maha in koordinira moje parkiranje;
preozke in v pasu prenizke kavbojke, iz katerih buhtijo odvečne obline, znane tudi kot muffin butt;
prekratke hlače, po možnosti na korenčka;
bele nogavice in fejk Tewice, običajno v kombinaciji s št. 4 ... kar me spomni, že dolgo nisem bila v Munchnu ... ;
moja slika na študentski;
David Caruso;
sosed v najlepših letih, ki v spodnjicah (ne, niso boksarice) in spodnji majici pelje psa lulat;
kombinacija rjave in oranžne, razen v redkih primerih;
all things emo;
odsev v zrcalu v nedeljo zjutraj, po pestrem sobotnem večeru;
soliranje v impru;
prekratki seznami.

Srečna.

2009-03-01T14:49:00.006Z

Predvčerajšnjim sem se med tuširanjem skoraj utopila, ker mi je na pamet padla Sašotova poezija, in sicer naslednji odlomek:

... jaz sem tu,
ti si tam.
Svinčnik ti dam.

Takole, in medias res smo opravili, zdaj bi se lahko pa počasi odločila, o čem bo danes tekla beseda. Pravzaprav, čakajte, še nekaj je treba razjasniti: Ja, pač, meni se take stvari zdijo smešne. Pa kaj.

No, blejim že cel teden. Klatimira Ljubljanska ne zna domov. V torek je padel Project Pust, Part 2. Študentje v Rožni ga znajo žurat. Niti nismo prišli do šotora, ker smo ostali prilepljeni na pocasta tla enega od domov. Anka je totalno zmagala kot tr'šica in Andrej kot njen najboljši učenec. Vzdušje nadvse prešerno, čeprav so nekateri razmišljali o streljanju DJ-a. Ni šlo, ker so bili oboroženi samo s sabljami. Nosilka pištole je medtem odkrivala, da zna po potrebi plesati tudi polko, in ji je bilo gladko vseeno.

Sreda. Zbiramo moči in tekamo po opravkih, podobno tudi v četrtek čez dan.

Četrtek zvečer. Biljard z bivšo ŠILA ekipo, popoprano še s Kobro iz bivše Impro liga ekipe. Jozosmarija, nimam več pojma o biljardu. Oziroma, um je voljan, a meso je šibko. Seveda smo se imeli fino, kaj pa bi pričakovali od tako raznolike zbirke premaknjencev. Poezija, globoke misli in dobre novice / Sašo :) :) :) /. Z mano je igral tudi the little bunny, dokazano najuspešnejša biljardna strategija v zgodovini:

Petek. Prišla domov (domov domov, ne v ljubljanski domov). Odkrila, da je vse v razsulu. Se obrnila na peti in šla nazaj v civilizacijo na pir, dva, tri. Nakar sem povsem nehote zatavala na Impro liga žur. Prisrčno, rahlo obremenilno, kaj čmo. Glavno, da nisem doma.

V soboto ostala v Ljubljani in počastila mulce s svojo prisotnostjo na vaji. Seveda smo vsi po spisku zamudili, kar bi znalo imeti kakšno korelacijo z našo stoprocentno prisotnostjo na IL žuru prejšnji večer. Saj nekaj smo celo opravili, preden smo se vdali v lastno gnilost in nekaj ur (!) igrali pantomimo. Okrog osmih zvečer mi je končno uspelo zatreti nagon po večernem izhodu in sem se spravila domov. Domov domov.

Spala sem do dvanajstih, mačka skaklja okrog mene in mogoče bom še celo kaj pospravila. Mentorica piše, da je zadovoljna z mojim dosedanjim besedilom za diplomo. Iz življenja sem črtala neprijazne ljudi. V hladilniku je steklenica martinija in mati pridejo zvečer kartat. Srečna.

24-letni otroci smo, pa kaj potem

2009-02-22T15:33:00.004Z

Bledo zelenkast odtenek polti in vsesplošna nepripravljenost za kakršnokoli aktivnost, ki vključuje gibanje. Ali abstraktno mišljenje. Ali, in predvsem, šivanje.

Ampak nimam mačka.

Namreč, včeraj je bil dan P. Pust, take one. Letos v babji piratski izvedbi. Taja, Anka, Vesna in tukajle pišoča v trikotnih klobukih, korzetih, bluzah, pasovih, širokih krilih, s sabljami, kljukami, pihalniki in predvsem flašo ruma. Pa v škornjih, seveda. Uganite, koga danes bolijo noge.

Po domače: matr, smo ble hude. V smislu presenetljivo realistične imitacije stila in vsebine. Vsebina je bila omejena na arrgh in tisto flašo ruma ter njene prijatelje kozarce, seveda.

Ugotovitve večera:
- Streljanje na angelčke med sprehodom po Kongrescu sprošča. Vsako leto bom nekdo ali nekaj, kar nosi orožje. Arr.
- 11 ur v škornjih s peto ne sprošča. Vem za naslednjič.
- Sabljanje s plastičnimi sabljami se konča s 'solzami', superattakom in lepilnim trakom.
- KMŠ je mood killer. Hvalabogu je bila to čisto zadnja destinacija.

Nekaj fotk še čakam, mogoče se kakšna celo pojavi tukajle.

Tekst je samo izgovor za video

2009-02-19T18:28:00.003Z

Arlo Guthrie je bil leta 1969 ... madona, je bil srčkan, no.

Video z Woodstocka, ki ga vsake toliko pogledam, da me spravi v dobro voljo. Komad je simpatičen. Can you dig it?

15 let kasneje (droge naredijo svoje) se Arlo spominja tega dne.

Je pa bolj muzikaličen pri isti pesmi. Mar obstaja obratno sorazmerna zveza med kvaliteto petja in kvantiteto popitega alkohola? Hmmm ... OK, vzorec je absolutno premajhen, ampak zase vem, da še tista trohica posluha, ki jo premorem, stisne rep med noge in pobegne ob pogledu na prvi kozarec piva. (Ampak pojem pa še vedno. In pijem. Kar naenkrat vsi prisotni ugotovijo, da bo bolje, če se ga čim hitreje čim bolj zatolčejo. Le zakaj?)

Ako bi se bila rodila nekaj desetletij prej, bi bilo zabavno.

Hortikulturno - izpovedna proza

2009-02-12T15:06:00.005Z

Danes se mi je spet zazdelo, da iz dna srca sovražim svoje študentsko delo. Moj dosedanji februar se zdi kot eno samo konstantno buljenje v monitor z obveznim utapljanjem v raznih BDP-jih, IMF-jih in pdf-jih, ki ga le bežno prekinejo blitz odprave v prestolnico, kakšen obrok in spanje. Internet se ti zaleze pod kožo, da se ti na koncu zdi, da je pogled skozi okno sestavljen iz bitov in pikslov in podobnih utripajočih tečnosti.

Zato sem danes za eno uro vse skupaj zabrisala v kot, poiskala še od lani blatno vrtno lopatko in šla pogledat, če narava še obstaja.

Obstaja.

Seveda sem s svojim neprekosljivim talentom spet zadela točno tisti trenutek, ko se sonce skrije za prvi oblak in ga kariera direktnega osvetljevanja in gretja pač ne zanima več, ampak nič za to. Obredno sem preklela našega voluharja Poldija, ki se tudi letos ne strinja z mojim načrtom zasaditve pregrešno dragih nizozemskih tulipanov. Njegov protest, izražen s serijo lukenj v polkrožni gredi, bo spet osnova za hišne stave o tem, koliko (od štiridesetih) čebulic bo med preživelimi. Poldija bi lahko že pred nekaj leti fentali, ampak smo eko. Oziroma leni. Najverjetneje oboje.

Na hitro preštejem še prve poganjke na moji vrtnici (dva!!!) in se lotim rovarjenja po zemlji. Tri primule udomačim v lonec pri vhodu. Temno modre in rumene. Če ne bi v znak protesta proti vsesplošnim komunikacijam v stanovanju pustila tudi tulifona, bi lahko izjavo podkrepila še s kakšno fotko. Pa drugič.

Med pranjem naravnost svinjskih rokavic si kot ponavadi zmočim superge. Poigram se z mislijo o obrezovanju podivjanih sivk in to preložim na kak drug zoprn dan. Še en krog po mehkem mahu, ki naj bi bil naš zgornji travnik, in mraz me prežene nazaj v realnost. Virtualno, sicer, mogoče je ta zadnje čase bolj realna od one druge.

Ampak življenje je kar naenkrat malce bolj znosno.

Bi al' ne bi

2009-01-28T20:40:00.003Z

Sprašujem se, ali bo mojih 28 mačk skušalo požreti moje truplo, ko bom pri (upajmo) častitljivi starosti umrla sama v svojem febjuls stanovanju v New Yorku / Londonu / you name it.

Ja, ponovno se ukvarjam s skrajno smiselnimi, nujnimi in uravnovešenimi vprašanji. Krivim vreme.

Danes sva s Tajo spet po telefonu reševali svet, pri čemer se nikoli ne izogneva trem temam (v tem vrstnem redu):
- hrani
- moškim
- temu, kako sva nadvse fantastični in še bolj zajebani obenem (se opravičujem, ampak ta beseda je točno to, kar hočem povedati).

Nakar sem ji skušala dopovedati, da nadpovprečna krasnost, zajebanost, prav tako kot brihtnost, žlehtnoba in vse druge značajske lastnosti v očeh najine druge teme nimajo niti toliko teže kot pol angelčka, ki pleše na konici noža (wazap, srednjeveška filozofija!). Moškim je hitro jasno. Če mene vprašate, je vsak dec v treh sekundah po tem, ko prvič vidi žensko, stoodstotno prepričan, al'bi, al' ne bi. Odločitev lahko mirno vgravirate v kamen, ker se še lep čas ne bo spremenila.

Takole na oko bi rekla, da imajo samo dva kriterija (po katerima se skriva še eden, ki se ga še sami ne zavedajo). Oceno 'bi' ženska dobi, če:
a) je 'huda' (Strogo fizični atributi, ni debate.)
b) ne deluje popolnoma nora (Ta kriterij je odgovoren za minoren del odločitve, seveda šteje karakterna ocena, ki jo lahko izvedemo v tistih treh sekundah. Sem lahko mirno stlačimo vse svoje fantastičnosti, zajebanosti, poznavanje pravil ofsajda, kvačkarsko ekspertizo in sposobnost levitacije, drage dame).

Nekaj podobnega najdete tudi tukajle, srčkan tekstič, čeprav ima precej metodoloških pomanjkljivosti za nekaj, kar se hoče obnašati kot semiznanstveno besedilo. But I digress.

No, še tisti podtalno-misteriozni razlog. Nekako se mi zdi, da včasih moški pride v situacijo, ko mu je neka določena ženska pravzaprav všeč, ampak se zadeva ustavi predvsem zato, ker se dotični moški zboji za svoj ugled med prijatelji. A veste, kaj mislim? Njegova ocena je že pozitivna, ampak kaj bi pa klapa za šankom mislila, če bi vedeli ... (pri tem klapa za šankom ali ne bi mislila nič, ker jih to bolj malo briga, ali pa ne bi imeli nič proti, sicer pa to sploh ni pomembno). Moje dame, če se vam je kdaj zazdelo, da ste se znašle v taki situaciji, se po hitrem postopku zahvalite nebesom, da si je premislil, ker s takim patetičnim revčkom nimate kaj iskati.

Kot ponavadi pri teh mojih blodnjah, pridem do ohvalabogudasemsamska. Pozdravljam vas iz mojega ne-tako-febjuls stanovanja v Višnji Gori, kjer zaenkrat edina mačka ničesar ne grizlja, ampak zadovoljno meditira na (moji!) blazini.

Moja mama, politični analitik

2009-01-21T18:31:00.002Z

Včasih ima kakšen svetel trenutek. Na primer danes, ko sem omenila nadvse brezveznjaško vreme zadnjih nekaj dni:

"Ja, sej sm vedla, da k bo Obama, ne bo nč drgač."

Draga mami. Dobro, da si naravoslovka.

Najlepše božičnonovoletno darilo daleč naokoli ...

2009-01-05T23:08:00.003Z

... je, če ti nekdo napiše pravljico. (Klikni, ja. It vrkz.)

(V francoščini.)

Ki jo celo razumeš. Večinoma.

Merci, Jer!

Dve nula nula devet

2008-12-28T15:22:00.003Z

Če te dni že vsi kičarite z raznimi božično-novoletnimi voščilnophotoshopvideoverbalnimi izdelki, bom pa še jaz. Mainstream je kurba, ni kaj. Pardon my French.

Skratka, najdražjejši moji, povsem resno lezemo v smer 2009, ni debate. Ker vem, da Božiček definitivno ne bere mojega bloga, pa tudi Dedek Mraz ne spada med moja (oba!) redna bralca (dokaz je neuspeh lanskih poskusov), se tokrat ne bom trudila s poimenskim seznamom. Kratkomalo, vsem vam želim vse. No, ne čisto vsega, ta slabe stvari lahko izpustite, zmenjeno?

Ker se Dan D ravno oglaša iz zvočnikov, pojdimo v novo leto nekako takole:

Le naprej, ne glej nazaj.
Dokler je dobro v očeh, dokler je razlog za smeh.
Le naprej, ne glej nazaj.
Še otrok je v vseh nas, pusti naj poje na glas.

No, a ni lepo? Bonus je to, da lahko cele dneve mirno krulite (s posluhom ali brez), in ko se na vratih pojavi dobri sosed z dobro sekiro in/ali brzostrelko, citirate moj post o pojočem inner childu in nasrkam jaz. Vse najlepše in čim manj dobro oboroženih sosedov!

Predbožično lajanje o moških in sploh vsem

2008-12-24T09:42:00.004Z

Apdejt, apdejt.

Še živa, čeprav to včasih ni najbolj očitno. Ker sem lena ko fuks (od nekdaj me zanima etimologija tega izraza ... ) in ne pišem diplome (Slutim tretji del sage Kako napisati diplomo v mnogih, ne ravno enostavnih korakih, prva dva tukaj in tukaj.). Skušam se iti veseli december, pa mi tudi to ne gre ravno gladko. Kje bom za novo leto? Briga me! Že kje. Važno je, v kakšni družbi. In letos hočem tako, ki ne komplicira.

In če že lajamo, pa dajmo še tole: Moški. Zelo kmalu bom vse postavila v vrsto in jih temeljito skloftala. Pa ne samo tiste, ki grenijo življenje meni.

Gledam svoje babe (ne, one niso zmešane ... v taki meri). Samostojne, sposobne, brihtne urbane Amazonke, ki NE visijo na svojih tipih, NE zahtevajo od njih, da spustijo vse iz rok in se zanje mečejo na trepalnice. Skratka, so punce prve klase. Tele revčki pa kar ... ne. Imamo dva osnovna tipa moških, ki so še na voljo (ergo, samski):

1. COPATA (na tem področju sem kar ekspert):
Sinko se je pri rosnih recimo šestindvajsetih že odlepil od maminega krila in zdaj se je po hitrem postopku priklopil na krilo prve samostojne ženske, ki je prišla mimo. Gleda jo z občudujočimi očmi in svoje dni preživlja v izpopolnjevanju svoje vsesplošne kičastosti in osladnosti. Bog ne daj, da bi imel kakšno mnenje! Če bi ga pa še izrazil, pa sploh. Bog ne daj, da bi kaj naredil sam. Bog ne daj, da bi bil (in ob tem se kar stresejo) ... aktiven posameznik. Aaargh ... A se lahko lepo prosim enkrat na mesec skregaš z mano?!? Videla sem plesnive madeže z več karakterja od tebe. Skratka, wouldn't touch him with a ten-foot pole.

2. MAČO
Ženska, ki je fasala sladkorno od prej opisanega primerka, si zdaj v paniki pred novim zafrustriranim 180-centimetrov visokim petletnikom poišče tisto, kar naj bi bilo njegovo nasprotje. In dobi zafrustriranega 180-centimetrskega petletnika. Aaaampak, tale je drugačen. On je moški (no ja, tako vsaj pravi). Kar v praksi pomeni, da se aktivno valja po kavču in 'ne bo pomil posode, ker je moški'. Poleg tega tudi 'ne bo gledal ničesar razen fuzbala, ker je moški', 'ne bo šel v trgovino, ker je moški' in 'ne bo čustvoval, ker je moški'. In ne glede na to, da tale zadnja nekaj časa deluje kot olajšanje, sčasoma ni več zabavno. Poleg tega je zadnja stvar, ki jo urbana Amazonka potrebuje, nekdo, ki jo gleda zviška samo zato, ker je ženska. Tega nam ni treba. Pa tudi brez drugih globokih vsebin, ki so jih takile ponavadi zmožni, je življenje lepše. Da o tem, da so nekateri povsem pripravljeni zmlatiti svojo babo, če so slabe volje, sploh ne začnem.

Ampak ne obupajmo, drage dame. Sta še dva dodatna tipa:

3. GEJ
Nuff said.

4. LEGENDA
Bojda so enega nekoč opazili v globinah ljubljanske džungle, statistike pa kažejo, da jih je na zemeljski obli med 13 in 16. To je eksotična vrsta samskega moškega, katere glavna značilnost je, da ni popoln kreten. Z njim bi bile lahko vsaj teoretično dokaj srečne. Jasno izrazi svoje mnenje ampak spoštuje tudi tvoje, ne gleda te ne navzgor ne navzdol, ne maršira pred tabo in ne caplja za tabo, ampak hodita vštric. Ves pretekli napor je nekako poplačan. Drage dame, ne pozabite, da so tole povsem nepreverjeni podatki, lahko gre samo za urbani mit. In ... happy hunting!

Dragi fantje, dečki in moški. Ne bodite preveč hudi. Danes je pač tak dan. Če ste vezani, tako ali tako ne spadate v te kategorije. Če ste samski, se lahko pa - zaradi mene - povsem mirno uvrstite v zadnjo. In pustite svoje kontaktne podatke v uredništvu, saj boste množično iskani.

La Bella Venezia

2008-11-28T17:19:00.004Z

Tokrat sem Klatimirila po Benetkah v družbi Anke in Taje (ki hodi tja približno tako frekventno kot jaz v Grosuplje). Šle smo na isti način kot midve s Tajo nazadnje, z vlakom. Karta za mlade v eno smer je 15 eur, če imaš srečo, da dobiš rezervacijo, me pa smo dovolj blesave, da preživimo nočno cijazenje + celodnevno klatenje, in dovolj navdušene, da nam imajo Benetke vedno še kaj ponuditi.
Plan je bil pojaviti se v Irishu okrog pol enih in počakati na vlak, ki odpelje nekaj čez dve zjutraj. Žal Mičo ni delil našega navdušenja, zato so se trije žareči obrazki v Andrejevi družbi odpravili nazaj v Ankinega študentca, kjer so bojda imeli težave s prevelikimi količinami vina. Pa smo malo pomagale.

Posledično je bil začetek vožnje ena bolj zabavnih izkušenj v zadnjem času. Sicer bolj za nas kot pa za okolico, ampak kdo bi bil tako natančen ... Salve smeha je iz nas izvabil tudi perverzni sprevodnik, ki smo ga kar malo preveč zanimale za njegovo lastno dobro ... ampak pustimo to.

Naš prvi jutranji cilj je bil San Marco, da se izognemo hujšemu navalu turistov. Na poti smo zmagale še s finimi capuccini za nižjo ceno kot v Ljubljani (!!!), na trgu San Marco pa nas je pričakala ... acqua alta! No ja, sicer to še ni bila prava acqua alta, samo nekaj večjih luž, ki so v Taji zbudile naval sreče (podtip sreče: ajtouldjusou), dale Anki priložnost za par dobrih fotk, meni pa za bratenje z morsko favno (Srčkanamejčkena čigroidna zadeva se je pogovarjala z mano!).

San Marco brez horde pobesnelih Japoncev (idr.) je zakon. Končno enkrat pogledaš mozaike, ne da bi te reka ljudi rinila naprej, najdeš še kakšen zanimiv detaljček, šariš po skritih kotičkih ... Splača se tudi plačati dva evra za zagornje nadstropje z zakladnico, kjer vidiš originalno kvadriljo (konje z balkona) in ta hude mozaike od blizu. Z balkona je božanski razgled na trg in morje, sonce sije na polno in me jemo piškote. Aaahhh ...

Potem pa tavelik Museo Civico na drugi strani trga, kjer sem se še enkrat zaljubila v Canovo in njegove reliefe. Figure v ozadju imajo manj volumna kot tiste spredaj, kar jih dela bolj eterične, lebdeče na ploskvi (take in podobne vzvišenosti mi še danes blodijo po glavi, ja). Videle svašta, pogrešile Anko, našle Anko, pot pod noge.

Potem se spomnim živahnega blodenja po uličicah, golobjega napada in protinapada, odkritje poceni trgovinice z muranskim steklom, babje reakcije na poceni trgovinico z muranskim steklom, šestkratnega prečkanja Rialta ipd. Nekje vmes sem prišla tudi do svoje maske - ime mu je Srečko - ki sem jo iskala že prejšnjič, da bi jo dala na steno skupaj z Dolores, ki jo imam že nekaj let. Nakar sem s Srečkom v torbi za puncama odskakljala v Ca Pesaro, kjer se nam je poleg stalne razstave sodobne umetnosti obetala še ohinsploh huda orientalska razstava, ob kateri so se Taji sline cedile zaradi seminarja o japonski grafiki, meni pa zaradi fascinacije s celo kulturo, predvsem pa s kimoni in geikami. Videle Klimta, videle Kandinskega, par Matissev in še kaj. Na stopnicah celo Rodinov Mislec, ki nas je nemalo zbegal. Potem pa Orient. Pridemo tja, se soočimo s kupom sulic, katan in ... predmetov, katerih namen mi do danes ni jasen, saj čisto nič ni označeno. V nekaterih prostorih je absolutno pretemno, oznak ni nikjer, tu pa tam so kakšni panoji, saj ... razstavo še postavljajo! Super. Karta pa se plača tako kot da bi bilo vse v najlepšem redu. Za piko na i pridemo do zadnje sobe, v kateri so vse japonske grafike, na koncu pa vitrina s kimoni. Uganite kaj? Soba je zaprta. Grrr.

Razlo razpenjene se usmerimo nazaj proti San Marcu, da bi našle nek legendaren pub z morskim psom, ki ga je Nena nekoč davno označla na Tajinem zemljevidu. Hodimo, nogobol, nogozmrz ... puba pa nikjer (hvala, Nenč :) ). Povprašamo domačina. "Naprej pa desno." OK, nogobol in nogozmrz naprej pa desno, kjer najdemo ... nič. Drugi domačin, tokrat prodajalec ponarejenih torbic. "Naprej pa desno." Tam najdemo isto kot u prvom navratu. Tretji vsaj prizna, da pojma nima. Medtem jaz polagoma tečnim in sčasoma prepričam naši blondinki z alkoholičnimi tendencami, da se obrnemo proti Spizzicu/Burger Kingu, ker je ta pub očitno popolnoma nenajdljiv. Sedenje na toplem in postana pica očitno delata čudeže, kajti tečnobo ponovno zamenja domača nam bebavost. Seveda se zasedimo do nezavesti, potem pa črta na vlak ob pol desetih. Vmes Taja ugotovi, da ona bi pa tudi masko, vse skupaj ugotovimo, da ni časa, Anka nima pojma, kje hodimo in meni se pot nekam vleče. Vlakovanje nazaj poteka v prijetnem vzdušju, ki ga ustvarjajo blizu sedeči sumljivci, ki brez sramu neprenehoma buljijo vate, medtem ko se zanalašč ne sekiraš in poskušaš pojesti vse, kar ti je še ostalo v torbi. Okrog dveh pademo ven v Ljubljani, v hipu primrznemo na tla perona in se zavemo lastne skurjenosti.

Jezna sem na šilarske mule, zaradi katerih sem vstala pred enajsto, se civilizirala in spravila v Moste, one pa so špricale vajo. Jih bo že pamet srečala. Če ne pamet, pa jaz. Drugače pa sem srečna in pripravljena na vegetacijo pred kavčem, ki se bo polagoma prelila v zmanjševanje spalnega deficita. Aaahhh ...

Kulturno ministrstvo has done it again

2008-11-22T13:28:00.005Z

O, kako me je v tem kvazisnežnem popoldnevu pogrel najnovejši TV oglas Ministrstva za kulturo. Prihuljeno renčim (grr), stiskam pesti in moji členki so (kvazi-) snežno beli.

Če ga se niste opazili, gre za dokaj estetski spot (tip, buldog in DVD player ali nekaj podobnega), ki me poskuša prepričati, naj kot potrošnica pritiskam na proizvajalce elektronske opreme, naj ti poskrbijo za menije raznih elektronskih naprav v slovenskem jeziku. Če prav razumem. (Na nek način močno upam, a še močneje dvomim, da se motim.)

GRRRRRRRR!

Lepo prosim? Kup našega (davkoplačevalskega) denarja ste zmetali za produkcijo in medijski zakup za oglas, ki prepričuje nas, male državljane, naj lobiramo. A niste mogoče vi na majčkeno boljši poziciji za kaj takega? Tuji deli telesa - koprive?

Da o tem, kakšen non-issue so meniji v slovenščini za našo kulturno sfero, sploh ne začnem. Kar ni bilo zavoženo že prej, je zavozil Simoniti, kvalitetni neprofitni kulturni projekti se po kolenih plazijo za tiste male pare, da sploh preživijo, ministrstvo pa naroča oglase o MENIJIH NA DVD PLAYERJIH? (Mimogrede, je to sploh domena MK-ja? In če, feeling slightly nazi today, are we?)

Nenazadnje, silni zagovorniki materinega nam jezika so se odločili za oglas, kjer je večina copyja posneta v - angleščini.

Kaj bi jokali, če se lahko smejemo. In delamo na neprofitnih kulturnih projektih. In prosimo nebesa, da bi bili pod taktirko gospe Širca mogoče deležni malo manj kolosalnih bedarij z naslova MK.

Teatralični Reise nach Graz

2008-11-16T01:04:00.006Z

Finančno - potovalni bogovi so se nasmehnili naši Klatimiri in mi omogočili zelo poceni izlet v Graz in ogled impro tekme domačega Theater im Banhof in kanadskih Rapid Fire Theatre.
Šlo je pravzaprav za ŠILA / Impro Liga "sindikal'c", na katerem je skupina tridesetih zmešanih slovenskih improvizatorjev po delni okupaciji mesta gledala dve skupini po treh zmešanih kanadskih in avstrijskih improvizatorjev. Skratka, pasja procesija, na kateri ne bi hotela manjkati niti v najhujši omotici.

Iz rodnje Ljubljane smo se odpravili ob neverjetno kulturni uri (okrog enajstih, s tradicionalno zamudico, brez katere nam živeti ni), hvala organizatorjema Alenki in Jušu ... Avtobusna vožnja je za naše razmere potekala relativno spokojno, Aljo se je za las izognil plačevanju kosila za celotno odpravo in obveznemu molku vso pot nazaj (ampak to res ni nič posebnega, zakaj sploh maltretiram svoje tipkajoče prstke s takimi predvidljivimi dejstvi ... )

Po Grazu smo se razmeroma hitro raztepli (ovce brez border collija, frnikule na hribčku, čebele pod vplivom mikro- in drugih valov in sorodne misli se mi iz neznanega razloga pojajo po glavi). Moja babja mikroenota se je lotila kulturnega udejstvovanja (štuk tu, gotika tam, Kunsthaus s svojimi estetskimi, a emocionalno motečimi skulpturami ... ), žal pa nam je zmanjkalo časa za piko na i z obiskom lokalnega Guinness puba. Smo pa opravile temeljito študijo medkulturnih univarzalij na primeru H&M. Skratka, babe. Potem smo srečale še skledo Fritatensuppe (kakorkoli se pač to črkuje) in kozarec piva, kar je bilo dovolj, da zagotovi naše vsesplošno zadovoljstvo.

Tekma. Ja, tekma, osnovni namen naše ekspedicije. Še pred tem izražam upanje, da bo Klemen kmalu objavil serijo fotk naših, ki pred teatrom sinhrono skačejo čez živo mejo (pri doskoku Dan nabaše na pasjo mino - priceless).

No, tekma. Trije Kandačani na eni in trije Avstrijci na drugi strani. Theatresports, shortform. Luštno. Hitro ugotovim, da nameravajo Avstrijci svoje prizore igrati v nemščini. Poteza, ki je neke mere razumljiva, žal malo manj razumljena (nekateri smo imeli v srednji šoli francoščino). Da, mi smo edini kreteni, ki ob gostovanjih tujih improvizatorjev veselo in konsistentno improviziramo v angleščini. Oni pač ne. Malce se prebijam skozi pomene s pomočjo ključnih besed, fizična komponenta ni tako izrazita, da bi lahko iz nje izvlekla vse ... ampak se trudim. Ne pravim, da niso kvalitetni improvizatorji, samo njihov slog je dovolj odvisen od verbalnega inputa, da je gledalec brez tega precej izgubljen v vesolju. Pri impru na dostojnem nivoju so ravno detajli in finese tisti presežek, ki ga iščem. V tem smislu gre precej njihovih sposobnosti mimo mene.

Kanadčani so po svoji stari navadi fenomenalni. Pri njih vse štima, uporabljajo vse možne oblike izražanja, od gibalnih presežkov do dodelane zgodbe in klanjamo-se oblikovanja likov. Najboljše so scene, v katerih se eden od njih uspešno sooča z nemško-angleškim golažem iz ust dveh Avstrijcev, obrača besede, sam pade v (svojsko) nemščino ... Skratka, bombonček in a-mi-lahko-tole-zapakirate-za-domov all around. V naši veseli skupinici, namreč. Počasi dojamemo, da lokalci okrog nas strmijo v oder kot tri tedne zamrznjene sardele. Predlogov od njih je bore malo (tudi na tujem terenu glede oglašanja iz publike zmaga naš Luka, hands down), smeha tudi, bohnedej, da bi pokazali kakšno pretirano čustvo. Iz nas navdušenje izbruhne najmanj ob vsaki odrski genialnosti, potem pa pogledamo naokrog ... čri - čri ... in kar naenkrat se počutim zelo, zelo balkansko.

Potem se blago zasekiram, kakšni smo, provincialci podalpski, slovanski runklji brez manir ... ampak, oprostite, lepo prosim ... a ni tole impro? Sodelovanje publike je integralna komponenta tega heca (prisežem, nihče se ni drl kot žival, to je rezervirano za domači nam KUD). Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je bilo naše vedenje edino pravilno. Vsi namreč vemo, kako je stati na odru pred zombificirano publiko, ki energijo izpije iz tebe, namesto, da bi ti jo dajala. To ni to. Sklep? Morali bi sedeti v prvih vrstah.

Pot nazaj je po nekaj rundah štetja (tako smo fluidni, da nas je v hipu dva več kot prej) minila ekspresno. Vmes so me sicer poskušali naučiti sestavljati (prestavljati? reševati? pospravljati?) Rubikovo kocko, ampak, lepo prosim, vsi skupaj obupajmo nad to idejo (Aljo: "Pol daš pa tole ploskev nazaj pa zavrtiš to kolo ...". My mind: "Look at all the pretty colours ... "). Uroša sem celo nažicala za prevoz do (drugega) doma, torej zmaga na celi črti.

In zdaj sem srečna. In grem spat, kar nameravam početi kar precej časa. Ko se obudim od crknjenih, me namreč čaka vzpon na Mount Posoda od prejšnjega tedna ... Še vedno upam, da bo med spanjem evolvirala v življenjsko obliko, razvila civilizacijo, izumila pomivalni stroj in se vstavila vanj.

Tu smo, vaši smo

2008-11-10T08:44:00.003Z

"O, -1-, nism vedla, da pišeš blog ... "

Tole zadnje čase nekam pogosto slišim. Pa ravno zdaj, ko res blazno divje pogosto pišem blog, madoniš. Zato bo tale half-baked post nastal bolj iz želje po kontinuiteti kot pa zaradi najnovejšega globokega življenjskega spoznanja, ki bi ga rada delila z virtualno skupnostjo (Andersen alkvaježe bi bil ponosen.).

Globoka življenjska spoznanja mi te dni ne padajo ravno v naročje, ker preveč ... živim, no. Iz obskurne faze ah-čustva-in-kontemplacija sem v zadnjih mesecih prilezla v bolj naravno stanje duha. Kar pomeni, da sem spet dobra stara Klatimira Ljubljanska in moji možgani so stroj za spreminjanje kave v delovne rezultate (Scott Westerfeld: So Yesterday, dobra knjiga). Moje malo, hirošimizirano stanovanje je postalo zgolj obračališče, ker cele dneve brzim po prestolnici, prenašam kilotone anketnih vprašalnikov, skakljam od uredništva do avtošole, celo na faksu me je kdaj videti, opala. Če sem slučajno doma, pospešeno klamfam skupaj prispevke o Romuniji in hrvaških mafijskih umorih, totalno prepočasi berem knjige za diplomo in še kaj, besno vrtnarim in vmes uspešno zasuvam newsfeede na facebooku s svojimi brilijantnimi domisleki. Glede na to, da so cirkusantje v Edinbourghu pred nekaj leti kolektivno obupali nad idejo, da bi se jaz kdajkoli naučila žonglirati, mi še kar gre.

Od teh globokih življenjskih mi je trenutno ostalo le še nekaj drobtinic tipa večno vprašanje obstoja moško - ženskih prijateljstev brez skritih motivov, ki sčasoma vse pokvarijo; kaj je umrlo v mojem hladilniku in ali je naredilo samomor zaradi svetovne finančne krize ipd.

Ko smo ravno pri recesiji, naredila sem tudi letni finančni načrt (vzela listek in nanj zapisala: Revna bom.). Namreč, ker sem sodobno bitje, v stiku s svetovnimi novostmi, sem si poleg tele globalne omislila še osebno finančno krizo. Kaj pa jaz morem, če tete in strici, odgovorni za štipendije strica Zoisa, nimajo smisla za humor.

Skratka, nekega lepega dne bom globoko razmislila o neki temi (kot ponavadi) in svoje groundbreaking zaključke objavila tukajle. Takojci zdajci pa me čaka hrvaška mafija, do 1200 znakov.

To ni post o volitvah

2008-09-22T13:52:00.002+01:00

Ne.
To je post o tem, kako se jaz počutim po volitvah.
Kar niti slučajno ni ista pašta.

V prvi vrsti sem srečna, ker sem po novem ponosna lastnica flaše vermuta Cinzano iz rok moje mame, ki je izgubila stavo glede tega, ali bo Ba-yuck prišel v DZ. Sklepanje stav v alkoholni valuti se mi zadnje čase zdi še edini legitimen odnos do slovenske politike.
Na tem mestu se javno zahvaljujem FDV-ju, ki me je naučil ravno dovolj o politiki in statistiki, da zdaj lahko na ta račun pijem. (To pa je tudi vse.)

Poleg tega mi je toplo pri srcu (ah), ker je Janša dobil ajmar mrzle vode na bleščečo plešo. Želim mu tudi nadaljnje uspehe v karieri valjenja krivde na vse in vsakogar. Glede njegove politične kariere so moje želje malce drugačne.

Ponovno me je razvnel Zmagec s svojimi utemeljenimi in korektnimi izjavami o medijih in s svojskim pristopom do matematike odstotkov. Pa naj še kdo reče, da Slovenci ne znamo delati komike.

Seveda sem tudi nevoščljiva Kresalovi. Ker je lepa in blond. Nimam kaj, resnica boli.

Nenazadnje sem zadovoljna s Pahorjevo držo med poročanjem po sedmi uri. Človek ve, da trepljanje po lastni rami včasih ni ne potrebno ne koristno. Mogoče bi kdaj poskusila tudi sama.

Sem tudi rahlo živčna glede glasovnic po pošti in iz tujine. Rahlo me skrbi število mandatov posameznih strank, močno pa potencialni odvzem mojega Cinzana ...

Takšna je paleta mojih povolilnih čustev. Kaj pa čutite vi (racionalni diskurz bo ignoriran)?

Išče se hruška

2008-09-09T13:29:00.002+01:00

Zadnje čase jo nujno potrebujem. Hruško, ja! Pa ne sadeža, mi trije gnijejo v hladilniku. Drevo. Tako čvrsto, krepko, pa ne previsoko.
Zakaj? Za v jok pa na hruško, kaj pa drugega. Pa vse igrače s sabo. (Pa mačko, če še zna plezati po dolgi in uspešni karieri izležavanja.)

To pomeni, da zadnje čase ekstenzivno čustvujem. Pozor, pozor, zame je ekstenzivno vse, kar preseže dve samostojni, kratkotrajni čustvi na mesec (če ne štejemo lakote, ki po našem Sašotu definitivno spada med bazične emocije). Moje meje so bile zadnje tri mesece redno presežene in to tako, da me je že kar malo sram. O tem ponavadi ne pišem, pa ne zato, da si ljudje ne bi mislili, da se mi je skegljalo, ampak zato, ker se mi zdi kičasto. Da se mi je skegljalo, nam je tako ali tako že lep čas jasno.

Skratka, cmizdrim. Ob vsaki priložnosti. Ker sem ob IQ-ju nekje nad 140 (lastna hvala je zanimiv hobi) popolnoma nesposobna upravljati z osebnim avtomobilom. Ker me nihče ne pokliče. Ker je nebo modro. Ker voda zavre pri 100 stopinjah (v normalnih pogojih, ja, ja ...).
Se mi pa zdi, da sem se dokopala do razloga za take vaje v puščanju. NE, NISO HORMONI!

Je pa nekaj hujšega. Staram se. In to pri rosnih štiriindvajsetih! Pa me ne motijo gube (bolj natančno guba, ker imam samo eno, pa še to samo takrat, ko sem resno izmozgana) in škripajoči sklepi (na tem še delamo). Motijo me vsi kajbičebikobi-ji, ki so že za mano. Nisem več v tistem stanju, ko je vse življenje še pred tabo in vse možnosti odprte. Že pred nekaj leti se mi je zasvitalo, da najbrž nikoli ne bom profesionalna balerina. I can live with that. Ampak možnosti je mnogo manj. Faks je bolj ali manj že za mano, popolnoma nehote sem si začrtala kariero, nisem tatoo artist in tudi frizerka ne. (No ja, zaenkrat ne bomo vrednotili navedenih možnosti.) Moji prijatelji so moji prijatelji, kakršnikoli že so, mačka je mačka in moje noge so takšne, kot so. Pa saj ne, da je karkoli od tega obupno slabo (no, o nogah bi lahko malček podebatirali), problem je v determiniranosti ...

No, in takele mi zadnje čase blodijo po glavi. Gradivo za diplomo pa nabira prašne delce. Diploma ... šmrc ... ovbeeeeee!

Zares dobro ali zares sporno?

2008-09-07T19:38:00.003+01:00

Pred desetimi minutami sem pobirala spodnjo čeljust s tal, kar se mi ob gledanju slovenske (komercialne) televizije niti ne dogaja preveč pogosto. Namreč, obupala sem nad svojimi novinarskimi podvigi (Mar ste vedeli, da ima makedonska vlada spletno stran samo v cirilici? Srčkano.) in se lotila TV vegetacije. Bizovičar in Zrnec, ker boljšega ni bilo na spregled (ob čemer se lahko resno zamislimo o domači medijski ponudbi).

Skratka, prosti pad čeljusti je povzročil oglas stranke Zares. Že na začetku se zmenimo, da pišem o oglasu in ne o stranki. Moje politične preference s to objavo nimajo zveze.
Če oglasa niste videli, ga po vsej verjetnosti tudi ne boste (uradni razlog tukaj, neuradno imam krepke pomisleke). Kar je škoda, ker je dober. Vsebinsko in estetsko gledano.
Namesto zlajnanih faca prvaka/-inje stranke + glas iz offa trobezlja floskule formul je zadevščina mini glasbeni spot. Nastopa rapper Nikolovski (iz dna srca mu želim visok honorar, si ga zasluži, pa še zmerno srčkan je, no -1-, ne skreni s teme, ampak če ... ) s komadom o ... socialni stiski, bi se djalo. Bojda po resnični zgodbi. Komad je za moj okus dostojno napisan in zelo poslušljiv.

Nakar moj komunikološki možgan najde par linkov na nedavno videne Zaresove plakate. Tudi ti so drugačni od povprečja. Namesto kombinacije faca+slogan se osredotočajo na tekst in uporabljajo (če se prav spomnim) raznorazna dejstva, ki naj bi bila povezana s programom. Pogumno, če mene vprašate, čeprav morda tudi malce neumno (ljudje padamo na vizualno, tako smo narejeni, pa tudi volilne preference nekako obešamo na osebo, ponavadi prvaka/-injo stranke).
Poteza se mi zdi zanimiva v oglaševalske smislu, saj malce prevetri našo sicer zelo postano tradicijo predvolilnih kampanj. Me prav zanima, katera agencija ima tako velika ... strateška izhodišča.

Hkrati me pa ves čas grizlja moj prijatelj Dvom. Ali je etično sporno takole 'prikrpiti se' na zgodbo o neki stiski? Je to izkoriščanje čustev za nabiranje glasov? Skoraj zagotovo. Ampak to delajo vse stranke na vsem svetu. Moti me to, da ima tale oglas večji potencial kot večina. Je bolj direkten. Zdi se mi, da so šli čez mejo. Taka vsebina bi bila bolj primerna za socialni marketing, po domače, kakšno kampanjo za pomoč ljudem na pragu revščine ipd. Brezplačne objave in take reči, saj veste.

Za vsak slučaj še enkrat: zapisano je moje mnenje o oglasu in kampanji, ne pa o stranki. Tipkala sem, Howgh.

Živim v temi.

2008-08-25T12:16:00.005+01:00

Ne, ni panike, nisem še popolnoma zblaznela. (Še. Ampak k temu se vrnemo kasneje.)
Luč na hodniku naše večstanovanjske silusoidne hiše je mrknila. Vem, kaj si mislite, baba nima nič boljšega početi, kot da piše trivialnosti, namesto da bi poklicala električarja.

STVAR SPLOH NI TAKO ENOSTAVNA.

Kar ima precej opraviti s tem, da je moj sosed kromanjonec. (V isti sapi se javno opravičujem vsem drugim kromanjoncem, ki berete ta blog. Vem, da ste mnogo boljši od njega.) Gre za osebico z IQ-jem v višini telesne temperature (podhlajene čivave v snežnem viharju). Pa brez strahu zanj, v življenju mu očitno kar gre. Intelektualni manjko kompenzira s presežki agresije. Zakaj me ni strah, da bi prebral ta blog in mi posledično zlomil vrat? Vse do sedaj zapisane besede, vključno z vezniki in predlogi, so zanj mnooooogo predolge.

Vrnimo se k luči. Na stopnišču imamo električno omarico, v kateri se nahajajo števci za stanovanjsko in stopniščno elektriko, varovalke in tista transforblabliblu zadevščina, katere okvara je privedla do teme na hišnem hodniku in stopnišču. Transforblablibluja ne moremo popraviti, ker si je naš antropološki čudež prisvojil ključ. Bojda meni, da mu omarica pripada. (Resnica je, kot ponavadi, tako daleč od tega, da je ne vidiš niti s teleskopom. Skupni prostori in naprave so po definiciji - presenečenje - skupne. Njegovega pa v tej hiši tako ali tako ni nič. Stanovanje in avto so njegovi prabejbi kupili starši. Kar je verjetno tudi vzrok njegovih frustracij in opisanega prisvajanja ... )

Reci in piši trikrat smo mu sosedje že povedali in napisali, naj vrne ključ. Ne. Komunicira tako ali tako samo z dretjem, logika in argumentacija pa sta zanj nekaj, kar naročiš v indijski restavraciji. Pa smo poklicali na Elektro in jih povprašali, kaj nam je storiti. Najprej so bili osupli, potem zmedeni in na koncu so globoko sočustvovali. Naredili pa bolj ali manj nič.

Saj tehnično ne bi bilo težko vlomiti v omarico, popraviti transforblabliblu (no, tehnično tega yours truly ne zna, ampak zna poklicati električarja) in zamenjati ključavnico. Ampak se nam, po domače, fržmaga plačevati in izvajati take posege samo zato, ker prabozo ne vrne ključa. A se vam ne bi?

P.S.: O mojem zblaznevanju: delam na tem. Sanjalo se mi je, da sem šla k otroški (!) psihologinji, ki mi je zabičala, da moram vsako nedeljo deset ur pisati diplomo. Potem se je od nekod pojavil indijski piton in se promptno spremenil v mačjega mladiča. Srčkan, ampak z nežnim zelenkastim nadihom. Aja, pa znal je hoditi po stenah in stropu. Mislite, da potrebujem pomoč?

Daaan. Mate še kej placa zame?

2008-08-18T20:49:00.006+01:00

Tole sploh ni prva objava. Ne, ne. To je zgolj selitev naroda z neke morebiti malce inferiorne lokacije, ki jo s svojimi čustvenimi izlivi obremenjujem že dobro leto in pol.

Ime mi je Ena (tako je, moji starši imajo svojski smisel za humor), sem štiriindvajsetletna absolventka neke ne najbolj čislane fakultete in blog pišem predvsem zaradi nekontrolirane potrebe po komuniciranju, zvane tudi verbalna diareja. Blog je moj ventil za trobezljanje, kjer se konkretna vsebina pojavi bolj ali manj pomotoma. Le z rednim in pravilno doziranim bloganjem sem sposobna obdržati vsaj nekaj prijateljev, ki jim v moji družbi občasno celo uspe spregovoriti krajšo poved. Če si upajo.

Poleg pisanja diplome se ukvarjam z improvizacijskim gledališčem, malo rišem, malo plešem, malo (če bi vprašali moje sosede, pa odločno preveč) pojem. Imam mačko, ki misli, da je reinkarnirana plemkinja, stanovanje z najmanjšim balkonom na svetu in virtualni avto. Pišem za neko revijo, delala sem tudi kot piarovka, skratka, zeh.

Na mojem blogu ne bo videoposnetkov. Tudi fotk (vsaj zaenkrat) ne bo. Moj digitalni fotoaparat namreč misli, da je Mondrian in dela samo fotke z veliiiikimi kvadrati. Sicer pa, kaj pa pričakujem od fotiča, ki ga dobiš zastonj, ko naročiš nizozemske čebulice tulipanov preko kataloga (aja, vrtnarim tudi).

No tako, nekaj sem naklamfala. Zaenkrat bo. Potem pa lahko počasi zares začnem.